Osebni arhiv Jasne Blažič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Viktor Blažič je bil človek, ki je razmišljal. Zelo veliko razmišljal, ogromno bral, preučeval, raziskoval. In dvomil. Dvomil o marsičem, kar so mu prodajali kot resnico, v katero je sprva verjel in se zanjo bojeval. S puško v roki. Verjel je, dokler njegove vere ni zamajalo, kar je videl, kar je slutil, da se dogaja.

Viktor Blažič je bil partizan, publicist, novinar in intelektualec. Ne le, da je razmišljal, razmišljal je s svojo glavo. Sistemi imajo radi take, ki verjamejo. Ki ne razmišljajo. Oziroma ne razmišljajo o tistem, o čemer ni dobro razmišljati. O tem, kaj je prav in kaj ni, kaj je pravično in humano in kaj ne. Sistem nima rad, da ljudje razmišljajo o takih stvareh.

Viktor Blažič je bil tak človek in družil se je s takimi ljudmi. Na primer z Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem. Tudi onadva sta razmišljala o takih rečeh. Borisu Pahorju je sistem prepovedal vstop v državo, ga razglasil za persono non grata. Edvarda Kocbeka se sistem ni upal lotiti. Imel je prevelik ugled na Zahodu.

Ko so v javnost prišle zgodbe o povojnih pobojih, ki jih je sistem želel svojim državljanom skriti, je bilo treba nekaj narediti. Za dokaz lojalnosti Beogradu, če ne zaradi česa drugega. Obsodili so Viktorja Blažiča, čeprav pri vsem tem ni imel ravno glavne vloge. Imel pa jo je.

Če preberemo njegov zapis Ustvarjanje je svoboda, objavljen v Zalivu, tržaški reviji za književnost in kulturo, zaradi katerega je bil obsojen na dve leti zapora, v njem težko najdemo kaj, zaradi česar bi se moral sistem vznemiriti. V njem je, kot je v mojstrsko napisani knjigi Skupinski portret z očetom zapisala njegova hči Jasna Blažič, »v izbrušenem, celo pesniškem jeziku govoril o tragiki nas, majhnega naroda, ki smo se, še preden bi dozoreli in zaznali, da imamo neko svoje mesto v svetu, med drugo svetovno vojno znašli v vrtincu revolucionarnega dogajanja, ki nas je zaslepilo z utvaro, da smo del nečesa velikega«.

Dejanski razlog za njegovo obsodbo pa je bil nikjer zapisan pogovor med njim in preiskovalnim sodnikom, v katerem mu je priznal, da je sodeloval pri pripravi znamenitega intervjuja s Kocbekom ob njegovi sedemdesetletnici, v katerem je ta spregovoril o povojnem poboju domobrancev.

Viktor Blažič je bil disident. Pravi. Pozneje je sodeloval v pripravah na osamosvojitev, bil del odbora za varstvo človekovih pravic in med soustanovitelji Slovenskega krščanskega socialnega gibanja. A je očitno še naprej preveč mislil, da bi se lahko vklopil v sistem, čeprav je bil ta nov, kmalu je izstopil iz stranke in zavrnil mesto poslanca v parlamentu.

Zakaj je njegova zgodba pomembna? Ker nam da dober temelj za razmišljanje o ljudeh, ki so jih naplavile zadnje volitve. Je mar kdo od njih podoben Viktorju Blažiču ali pa je večina bolj podobna tistim, ki so Viktorja Blažiča obsodili?