Rock Otočec v knjigi. A nikoli več vprašanja: Ej, a letos igrate na Otočcu?
Tri kilograme spominov na festival, ki je zaznamoval generacije - Rock Otočec se ne bo vrnil, ostaja pa v veliki monografiji.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Petdeset let po prvem Rock Otočcu se je zgodba enega najpomembnejših slovenskih glasbenih festivalov preselila še med knjižne platnice. Idejni vodja festivala Franci Kek je včeraj v Ljubljani predstavil istoimensko monografijo, ki je nastajala več kot desetletje. V njej se prepletajo zgodovina, osebni spomini, pričevanja sodelujočih in bogato fotografsko gradivo.
Knjiga je eden od treh velikih poklonov festivalu v jubilejnem letu 2026. Ob njej sta nastala še razstava Rock Otočec – košček raja, ki je do 8. februarja 2027 na ogled v Dolenjskem muzeju Novo mesto, ter 90-minutni dokumentarni film Rock Otočec v režiji Jurija Moškona.
Več kot 700 skupin in četrt milijona obiskovalcev
Rock Otočec se je začel leta 1976, ko ga je prvič organizirala skupina mladih zanesenjakov. Ponovili so ga leta 1983, leta 1997 pa sta ga obudila Franci Kek in Marjan Pirnar ter ga postopoma uveljavila kot enega ključnih poletnih glasbenih dogodkov v Sloveniji. V začetku tega tisočletja se je festival uvrstil tudi med vidnejše evropske festivale.
V 17 zaporednih letih je privabil več kot 250.000 obiskovalcev, na njegovih odrih pa je nastopilo več kot 700 glasbenih skupin. Med njimi so bila tudi številna mednarodno uveljavljena imena, kot so Fun Lovin' Criminals, Living Colour, Asian Dub Foundation, Stereo MC's, Henry Rollins, Chumbawamba, Papa Roach, Guano Apes in Billy Talent.
Pomembno vlogo je festival odigral tudi pri uveljavljanju domačih glasbenikov. Na predizbornih tekmovanjih, ki so jih organizirali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, občasno pa tudi v Bosni in Hercegovini ter Avstriji, se je predstavilo več kot 6500 mladih neuveljavljenih glasbenikov.
Za skupine, kot so Siddharta, Big Foot Mama, Dan D in Mi2, je bil Rock Otočec pomembna odskočna deska. Grega Skočir iz Big Foot Mame je v zapisu za monografijo poudaril, da so ponosni, ker jim je prav festival »zaoral pot«, ki jo še danes nadaljujejo. Tomi Meglič iz Siddharte pa se je spomnil nastopa leta 1999, leto po izidu prvega albuma skupine: nastop na velikem odru največjega in najbolj priljubljenega festivala v državi je bil po njegovih besedah eden prelomnih koncertov, ki so jim pomagali na poti do uspeha.
Festival, ki je bil več kot glasba
Rock Otočec ni bil zgolj glasbeni dogodek, temveč tudi družbeni in kulturni fenomen. Utrjeval je rock kot pomemben glasbeni žanr, povezoval domačo in mednarodno sceno ter Slovenijo umeščal na evropski koncertni zemljevid. Bil je dostopen, neelitističen in odprt prostor druženja, svobode, pripadnosti ter izražanja.
Jernej Dirnbek je v svojem zapisu izpostavil občutek, ki ga je ustvarjal festival: več tisoč mladih, željnih žive glasbe, družbe sorodnih duš, svobode in pripadnosti. Po njegovih besedah je po prihodu Rock Otočca na glasbeni sceni veljalo posebno merilo: »Ej, a letos igrate na Otočcu?«
Tudi Nikola Sekulović, ki je nastopil že na drugem Rock Otočcu leta 1983, pozneje pa še z različnimi skupinami v osrednjem obdobju festivala med letoma 1997 in 2013, je poudaril njegov poseben duh. Festival po njegovih besedah ni postal stroj za ustvarjanje dobička, ampak je ohranil skupnost, solidarnost in živahnost. Njegova zapuščina je morda prav v spoznanju, da se morajo tudi čudeži nekoč končati.
Monografija, ki je povzročila preglavice tiskarjem
Knjiga, ki jo je oblikovala Mateja Panter, je nastajala več kot desetletje. Kek je zbiral gradivo, urejal podatke in pisal, v monografiji pa svoj pogled na festival predstavi še 40 ljudi, ki so bili z njim povezani na različne načine. Posebno vrednost ji dajejo fotografije 85 slovenskih fotografov ter reprodukcije in predmeti s festivala, med njimi razglednice, Kekovi zapiski z idejami za izboljšave in rajski list.
Tudi tehnična izvedba je bila poseben izziv. Monografija meri 30 krat 30 centimetrov, nekatere strani pa se razprejo do širine 1,2 metra. Najprej se je izkazalo, da je takšen projekt prevelik zalogaj za slovenske tiskarje, zato so se obrnili tudi na Kitajsko. A so po pregledu poskusnega izvoda od projekta odstopili tudi tam.
Rešitev je našel knjigovez Primož Horvat, ki se je domislil drugačnega načina izvedbe razprtih strani: namesto enega 120-centimetrskega tiska so uporabili dva 90-centimetrska dela. Knjigo so nato natisnili v slovenski tiskarni Schwartz. Horvat je ob tem poudaril, da v svojih 35 letih izkušenj še ni izdeloval tako zahtevne knjige.
»Knjižno utelešenje Rock Otočca«
Monografijo so na predstavitvi pohvalili tudi glasbeniki in poznavalci slovenske rockovske scene. Vlado Kreslin, ki je nastopil že na prvem Rock Otočcu leta 1976, pozneje pa še šestkrat, jo je označil za veličastno knjigo in večni spomenik festivalu ter pomemben prispevek k zgodovini slovenske popularne kulture.
Glasbeni publicist Igor Vidmar je poudaril, da ne gre za običajno knjigo, temveč za fenomen in »knjižno utelešenje Rocka Otočec v vsej njegovi veličini in teži«. Po njegovem mnenju ji pripada častno mesto v zgodovini slovenskega rocka.
Novinar, vojni poročevalec in književnik Erik Valenčič je zapisal, da se ne spomni, kdaj je nazadnje videl boljšo dokumentarno knjigo. Tomi Meglič pa jo je opisal kot trikilogramski mozaik zapisov, spominov, zgodb in fotografij skozi desetletja največjega festivala pri nas.
Rock Otočec se ne bo vrnil
Na novinarski konferenci so se spominov na festival dotaknili tudi Vlado Kreslin, Nikola Sekulović in Franci Kek. Kreslin je poudaril, da je bil festival za številne glasbenike pomemben preboj, Kek pa je spomnil, da so z njim rasle skupine, ki so pozneje postale pomemben del slovenske glasbene scene.
Ob tem je odločno zavrnil možnost, da bi Rock Otočec ponovno zaživel. Želja po vrnitvi je po njegovih besedah tlela še približno desetletje, vendar je lani dokončno ugasnila. »Sedaj so drugi časi,« je pojasnil in dodal, da človeku, ko je mlajši, ni nič težko in se ničesar ne boji.
Jubilejno leto tako festivala ne vrača na odre, temveč ohranja njegovo zgodbo v razstavi, filmu in knjigi. Za številne obiskovalce ostaja Rock Otočec predvsem spomin na mladost, prijateljstva, prve ljubezni in neponovljivo obdobje. Kot so zapisali ob predstavitvi jubilejnih projektov: bilo je lepo. Mnogim najlepše.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.