Matija Malešič, ponos Bele krajine: Njegovo življenje bi bilo vredno romana
Izjemne življenjske zgodbe pogosto ostanejo zapisane v knjigah, spominih in drobcih lokalne zgodovine. Ena takšnih je tudi zgodba Belokranjca, ki je kljub težkemu otroštvu, vojni in službenim premestitvam vztrajal pri pisanju ter za seboj pustil pomembno literarno dediščino.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Matija Malešič je bil pravnik, pisatelj in človek, ki je kljub številnim življenjskim preizkušnjam ostal zvest literaturi. Rodil se je 30. oktobra 1891 v Črnomlju, umrl pa 25. junija 1940 v Škofji Loki, kjer je služboval kot okrajni glavar. Njegovo življenje so zaznamovali prva svetovna vojna, težke družinske razmere, službene premestitve in vztrajna želja po pisanju.
Rodil se je v črnomaljski kmečki družini kot tretji od štirih otrok Matije Malešiča in Marije, rojene Šenica. Ko je bil star komaj osem let, mu je umrl oče, zato je za družino skrbela mati sama. Po osnovni šoli v Črnomlju je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Novem mestu, višjo gimnazijo pa obiskoval v ljubljanskem Marijanišču, kjer je leta 1913 maturiral. Pri šolanju mu je pomagala tudi štipendija iz sklada duhovnika Jakoba Starihe, ki je bil rojen v Črnomlju.
Literarno pot je začel že v gimnazijskih letih, tudi na pobudo novomeškega prošta Andreja Kalana. Kratke novele je objavljal v Dolenjskih novicah, Mentorju, Zori, Mladosti in Ilustriranem Glasniku, pri tem pa uporabljal psevdonima Zorislav in Stanko Bor.
Po maturi je odšel na obvezno enoletno služenje vojaškega roka, vendar ga je izbruh prve svetovne vojne julija 1914 zadržal v vojski vse do novembra 1918. Najprej se je bojeval na Drini, po vstopu Italije v vojno pa so ga premestili na soško fronto. O dogajanju na bojiščih je ves čas pisal dnevnik. Na soški fronti je bil hudo ranjen in več kot leto dni preživel v bolnišnicah na Ogrskem in Dunaju.
Tudi v težkih okoliščinah ni opustil svojih načrtov. Med zdravljenjem je začel študirati pravo, študij pa nadaljeval na zagrebški univerzi. Izpite je opravljal z odliko, decembra 1920 pa je uspešno opravil tudi pravniški izpit. Iz vojske je bil odpuščen s činom nadporočnika.
Poklicno pot je nadaljeval v državni upravi. Služboval je na okrajnih glavarstvih v Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Črnomlju, Mariboru, Logatcu in nazadnje v Škofji Loki.
Politično preganjanje
Njegovo življenje je zaznamovalo tudi politično preganjanje. Leta 1932, v času diktature, so ga premestili najprej v Konjice, nato pa v Banjaluko, kjer je nekaj časa živel ločeno od družine. Razloga za kazensko premestitev ni nikoli izvedel. V pismu je zapisal, da bo kljub vsemu pokazal, kaj zna, z literaturo. V Slovenijo se je iz Bosne vrnil zaradi hude bolezni.
Februarja 1931 se je poročil z Elizabeto Kren, hčerko veleposestnika iz okolice Maribora. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, prvorojenka pa je umrla kmalu po rojstvu.
Literatura, ki je nastajala ponoči
Malešičevo pisateljsko ustvarjanje se je posebej razvilo med prvo svetovno vojno. Pisal je predvsem o življenju slovenskega vojaka na fronti, svoje črtice pa objavljal v Ilustriranem Glasniku. Med pomembnejšimi deli iz tega obdobja sta cikla krajših pripovedi Ljudje od Soče in Slike z bojišča. Leta 1915 je v Slovenskih večernicah izšla njegova novela Zgodba o povišanju.
Leta 1919 je v reviji Dom in svet objavil pripoved Gospa v kočiji, s katero je v slovensko leposlovje uvedel Slovensko krajino, današnje Prekmurje. Sledilo je še dvajset novel. Po njegovi smrti je v Domu in svetu celo leto izhajala povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu, za katero je prejel tudi literarno nagrado.
Za pisanje mu je pogosto primanjkovalo časa. V pismu prijatelju je potožil, da bi rad ustvarjal več, vendar mu službene obveznosti dopuščajo pisanje le ponoči in ob nedeljah. Umrl je za pisalno mizo v svoji pisarni na glavarstvu v Škofji Loki, potem ko je ponoči doma pisal prozo. Star je bil komaj 48 let.
Med njegovimi deli so Kruh (1927), Tam za goro (1927), Živa voda (1928), Izobčenci (1933), V zelenem polju roža (1942) in V zaledju (1960). Druga dva dela načrtovane trilogije, Boji na Drini in Ob Soči, sta ostala v rokopisu. Prav tako ni bil nikoli objavljen več kot 700 strani obsežen rokopis romana Bella gerant alii, kar v prevodu pomeni Vojskujejo naj se drugi.
Malešič ni bil najbolj samozavesten pisatelj in negativne kritike so ga močno prizadele. Ko je doživel neugodno kritiko dela Izobčenci, je prijatelju zapisal, da ga takšne besede sicer za nekaj dni potrejo, vendar ga ne bodo zlomile. Sklenil je, da bo kljub vsemu vztrajal.
Čeprav je bil v času diktature politično preganjan, je prejel Red sv. Save.
Na njegovo literarno dediščino niso pozabili niti v domačem okolju. Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je leta 2022 izdalo njegovo knjigo Povesti iz dežele Belih brez, četrto delo v zbirki Skrita literarna dediščina Dolenjske in Bele krajine.
Njegova rojstna hiša na bregu Dobličice v Črnomlju ne stoji več. Spominska plošča v njegov spomin je zato nameščena na steni bližnjega črnomaljskega gradu, kjer ima danes prostore občinska uprava.
Malešič je v črtici Črnomelj zapisal tudi besede, ki razkrivajo njegovo posebno navezanost na domači kraj: »Ko v Rim, toliko cest, potov in stez me pelje v Črnomelj. Pa vse drugačne ko drugod po svetu so ceste in pota in steze, ki vodijo po Beli krajini v Črnomelj.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
