M.S. in M.M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za nekatere je pomagati poklic, za druge poslanstvo. Pri Mojci Mihevc se je oboje prepletlo v življenjsko pot. Kot medicinska sestra, vodja, predsednica OZRK Trebnje, žena, mama in babica je desetletja svoj čas, znanje in srčnost namenjala ljudem. Letošnja pomembna priznanja plaketo za življenjsko delo Rdečega križa Slovenije, priznanje Občine Trebnje in priznanje OZRK Trebnje za dolgoletno humanitarno delo so lepa potrditev vsega, kar je skozi leta dajala drugim.

· Ob jubileju Rdečega križa

V Trebnjem poklon srčnim prostovoljcem

Sama pa ob tem ostaja skromna. Največ ji pomenijo ljudje, njihove zgodbe in zavedanje, da lahko že majhno dejanje nekomu spremeni dan ali vrne upanje.

Z njo smo se pogovarjali o priznanjih, ki so jo presenetila in ganila, o začetkih njene poklicne in humanitarne poti, ljudeh, ki so jo zaznamovali, ter vrednotah, ki jim ostaja zvesta tudi po vseh teh letih.

Letos ste za svoje dolgoletno humanitarno delo prejeli pomembna priznanja. Kaj ste občutili, ko ste izvedeli zanje?

Predvsem veliko presenečenje. Ko toliko let pomagaš ljudem verjameš, da je tako prav in o priznanjih ne razmišljaš. Veliko mi pomeni, da je bilo delo opaženo in prepoznano. Priznanje namreč ni le moje, ampak pripada tudi vsem sodelavcem in prostovoljcem Rdečega križa, s katerimi smo skozi leta skupaj pomagali ljudem.

Priznanje za življenjsko delo človeka spodbudi, da se ozre nazaj. Kam so vas najprej odnesli spomini?

K ljudem. K sodelavcem, prostovoljcem in vsem tistim, ki sem jih skozi leta srečala, jim skušala pomagati. Za vsakim obdobjem so obrazi in zgodbe. Lepe in težke. Takrat se zaveš, koliko ljudi je bilo del tvoje poti in koliko so tudi oni dali tebi.

Vrniva se v vaše otroštvo. Kakšni ste bili kot deklica in mlado dekle? Je bila želja pomagati ljudem prisotna že takrat?

Želja pomagati je bila v meni že zelo zgodaj. Hitro sem opazila, če je nekdo potreboval pomoč in težko sem šla mimo. Ravno zato se mi je poklic medicinske sestre zdel naravna izbira. Biti ob človeku takrat, ko te najbolj potrebuje.

Danes ste glavna medicinska sestra v ZD Trebnje. Kaj vse se skriva za tem odgovornim nazivom?

Predvsem veliko odgovornosti. Ne gre le za organizacijo, urnike in strokovne odločitve, ampak predvsem za ljudi in odnose. Kot vodja moraš znati prisluhniti, povezovati sodelavce in jim stati ob strani tudi v težkih trenutkih. Na koncu smo vsi tam zaradi pacientov.

M.S. in M.M.

Kaj vas je dolgoletno delo z bolniki naučilo o človeku in življenju?

Predvsem človečnosti. Kako pomembni so bližina, prijazna beseda in občutek, da v težkem trenutku nisi sam. Naučila sem se potrpežljivost, hvaležnosti in tega, da človeka nikoli ne smemo gledati samo skozi njegovo bolezen.

Ob zahtevnem poklicu ste velik del svojega življenja namenili tudi humanitarnemu poslanstvu Rdečega križa. Kako in zakaj je to postalo pomemben del vašega življenja?

Ni bil en sam trenutek, bilo jih je nešteto. Ko vidiš človeka v stiski in spoznaš, da mu lahko že z majhnim dejanjem pomagaš, to počasi postane del tebe. Sčasoma se ne sprašuješ več, ali boš pomagal, ampak kako lahko pomagaš. Humanitarnost tako postopoma preraste v način življenja, ob tem pa od sebe vedno znova zahtevaš še več.

Že vrsto let poučujem prvo pomoč, predavam o zdravem načinu življenja ter izvajam meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola. Sem tudi predsednica OZRK Trebnje, ki povezuje 16 krajevnih organizacij Rdečega križa in skoraj 100 prostovoljcev. Posebej me veseli, da dobro sodelujemo, stopimo skupaj, ko je to potrebno, ter izvajamo različne humanitarne programe namenjene ljudem, ki potrebujejo našo pomoč.

Ob tej priložnosti gre moja iskrena zahvala vsem predsednicam krajevnih organizacij in vsem prostovoljcem. Brez njihove srčnosti, predanosti in pripravljenosti pomagati vsega tega ne bi mogli uresničevati.

Je kakšna zgodba, ki vas še danes spomni, zakaj je vredno pomagati?

Takšnih zgodb je veliko. Najbolj ostanejo tiste, ko vidiš kako malo je včasih potrebno, da človeku vrneš upanje. Včasih je dovolj pogovor, občutek, da nisi sam ali pomoč v trenutku, ko sam ne zmoreš. Prav zaradi takšnih trenutkov je vredno pomagati.

Svet se je v desetletjih vašega dela močno spremenil. So se spremenile tudi stiske ljudi?

Stiske se spreminjajo, potreba po bližini in razumevanju pa ostaja. Danes živimo hitreje in morda zato težje opazimo človeka ob sebi. Pomembno je, da ohranimo občutek za druge in se znamo ustaviti ter vprašati: »Ali ti lahko kako pomagam?«

M.S. in M.M.

Kaj želite kot vodja v zdravstvenem sektorju prenesti na mlajše generacije zdravstvenih delavcev?

Predvsem spoštovanje, empatijo in sodelovanje. Medicina in tehnologija bosta napredovali, vendar nič ne more nadomestiti človeškega odnosa. Pacient mora čutiti, da ga vidiš, poslušaš in spoštuješ kot človeka. To je nekaj, česar v zdravstvu ne smemo izgubiti.

Za vsemi poklicnimi nazivi in priznanji ste najprej žena, mama in tudi babica. Kako je družina skozi leta doživljala vašo predanost poklicu in humanitarnemu delu?

Ni bilo vedno lahko, saj takšno delo zahteva veliko časa in energije. Brez podpore družine marsičesa ne bi zmogla. Zato sem se vedno trudila, da smo skupni čas res dobro izkoristili. Danes te trenutke še bolj cenim in sem zanje zelo hvaležna.

Človek je vajen skrbeti za druge in nase velikokrat pozabimo. Kaj danes naredite samo zase in kateri trenutki vas najbolj osrečujejo?

Resi sem se morala naučiti, da je treba poskrbeti zase. Danes me osrečujejo preproste stvari, stvari, ki se jih ne da kupiti. Čas z družino in vnuki, prijatelji, sprehodi, druženje in trenutki, ko se nikamor ne mudi. Tako z leti spoznaš, da so prav ti majhni trenutki največja vrednota, ki nas bogati in dela življenje lepo.

Za konec vas prosimo še za nekoliko bolj osebno misel. Ko bodo nekoč vaši vnuki pripovedovali o svoji babici, po čem bi si želeli, da bi si vas najbolj zapomnili?

Želim si, da bodo rekli, da sem imela rada ljudi, rada pomagala in, da sem tudi njih naučila, kako pomembna sta empatija in pomoč drugim. Pa seveda, da je bila pri babici vedno dobra hrana, topel objem in, da smo se znali skupaj srčno nasmejati. To bi bilo zame najlepše.