Politika le z besedami, zadruga z denarjem na pomoč kmetom
Po nedavnih neurjih, ko so bili številni kmetje prisiljeni v novo setev, so oškodovanci pričakovali čimprejšnji odziv pristojnih.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Medtem ko se uradniki ukvarjajo še z izplačili pomoči za lansko sušo in ocenjujejo letošnjo škodo, številni kmetje ostajajo v stiski, saj pomoč potrebujejo tukaj in zdaj. Nasprotno od državnega aparata je Mlekarska zadruga Ptuj kmetom nemudoma priskočila na pomoč z začasnim financiranjem setve.
»Želimo, da člani ne omahujejo, kjer je ponovna setev potrebna, vemo pa, da se tudi zaradi padanja cen mleka vsi soočajo s težavami glede financiranja nove setve,« je dejal direktor Janko Petrovič.
Ker za ponovno setev, ki stane okrog 1.000 evrov na hektar, številni nimajo dovolj denarja, še več, nekateri niso pokrili niti stroškov spomladanske setve, je zadruga sklenila, da denar založi (brez obresti), kmetje pa bodo izposojeno poravnali do konca leta. Enako velja za nabavo morebitnih zaščitnih sredstev. To je konkreten ukrep, ki so ga kmetje potrebovali.
Sami so predlagali še niz drugih ukrepov, kot je vnaprejšnje izplačilo subvencij za subvencijsko leto 2026, čeprav številni niso prejeli niti nakazil za preteklo leto, znižanje ali odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali najemnin pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ukrepov pristojni še niso sprejeli, saj ocenjevanje škode še poteka, končno oceno škode pa mora nato potrditi še vlada. A z vsakim dnem, ko pristojni omahujejo, so kmetje v večjem precepu, kaj storiti. Nekateri pravijo, da se bo koruza, katere sredica ni bila poškodovana, obrasla, a izziv lahko postanejo bolezni, ki nato negativno vplivajo na ješčnost živali.
Črni oblaki nad kmeti, a ne le zaradi vremena
Direktor zadruge meni, da so se nad kmetijstvo zgrnili črni oblaki, k čemur pa niso pripomogle le vremenske razmere, temveč družba kot celota.
»Pred dobrimi 40 leti smo imeli doma ekstenzivno rejo prašičev, mama si je s prodajo 15 prašičev zaslužila letno plačo. Po prašiče so prihajali iz različnih regij, cena prašiča pa je bila ena plača. Do leta 1990 je bila hrana dobrina, ki jo je bilo treba iskati, danes je dobimo za drobiž. Vprašanje je le, od kod in po kakšni realni ceni.«
Ob tem je Petrovič opozoril, da ob spoštovanju vseh okoljskih zahtev, stroškov repromateriala in konec koncev tudi dela »pri nas prašičev po 1,6 evra ne moremo zrediti ali pridelati pšenice po 170 evrov po toni, mleka za 37 centov. Zato mladi bežijo s kmetij v službe z osemurnimi delovniki, dopustom, regresom in božičnico. Kdo pa bi vztrajal ob vsakoletnih ujmah, obenem pa se soočal s kritikami javnosti zaradi prevelikih traktorjev, hrupa in smradu.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.