Ko otroku beremo na glas, mu ne dajemo le zgodbe. Dajemo mu besede
Ko otroku beremo, mu dajemo besede, s katerimi bo nekoč sam opisoval svet.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Preberi mi še eno pravljico.« Stavek, ki ga najbrž v nekaterih primerih otrok izgovori svojim prezaposlenim staršem, vse pogosteje pa bi si odrasli le želeli, da bi ga. V praksi opažamo, da glasno branje otrokom kot vrednota izgublja pomen, kar se pomembno izraža tudi v jezikovnem razvoju. Pa ne ravno pozitivno.
Ko otroku beremo, mu ne dajemo le zgodbe. Dajemo mu besede, s katerimi bo nekoč sam opisoval svoj svet. Nekoliko hladnejši jesenski dnevi in vse daljši večeri bodo kot nalašč za druženje ob dobri zgodbi.
Glasno branje je več kot branje besed
Otrok se jezika ne uči samo takrat, ko ga učimo novih besed. Uči se ga predvsem v odnosu z odraslimi, skozi pogovor, poslušanje in skupno doživljanje. Pri glasnem branju otrok sliši besede, ki jih v vsakdanjem pogovoru morda ne bi (pogosto) slišal.
Srečuje se z različnimi stavčnimi strukturami, izrazi, opisi in načini, kako lahko povemo isto stvar na različne načine. Sčasoma tako bogati svoj besedni zaklad in razvija občutek za jezik.
Ko mu preberemo: »Mali zajec je previdno pokukal izza grma in pogledal proti temnemu gozdu,« otrok ne sliši le zgodbe o zajcu. Spoznava tudi besede, kot so previdno, pokukal, izza, temen, in način, kako lahko z jezikom ustvarimo sliko nečesa, česar trenutno sploh ni pred nami.
Prav to je ena od velikih vrednosti knjig – otroka popeljejo v svet, ki ga lahko vidi, občuti in si ga predstavlja predvsem s pomočjo jezika.
Otrok potrebuje priložnost, da pripoveduje
Razvoj govora pa se ne konča pri tem, da otrok zgodbo posluša. Pomembno je, da dobi tudi priložnost, da jo sam pripoveduje. Pripovedovanje je zahtevna jezikovna naloga. Otrok mora vedeti, kaj se je zgodilo, kdo je nastopal, kje in kdaj se je zgodba odvijala, kaj se je zgodilo najprej in kaj pozneje. Razmišljati mora o povezavah med dogodki in jih izraziti z besedami.
Ko otrok pripoveduje, pravzaprav kaže veliko več kot svoje govorne sposobnosti. Pri pripovedovanju se prepletajo besedišče, razumevanje, spomin, pozornost, sposobnost povezovanja dogodkov, domišljija in razumevanje odnosov med ljudmi. Zato je dragoceno tudi povsem vsakdanje pripovedovanje.
Otroka lahko vprašamo: »Kaj ste danes počeli v vrtcu?« »Kaj se je zgodilo potem?« »Kako se je počutil deček v zgodbi?« »Kaj misliš, da se bo zgodilo na koncu?« Pri tem ni pomembno, da otrok zgodbo pripoveduje popolno. Pomembno je, da mu damo čas, ga poslušamo in ga spodbujamo, da svoje misli izrazi z besedami.
Ni treba vedno vprašati: »Kaj si si zapomnil?«
Pri skupnem branju se odrasli včasih hitro znajdemo v vlogi »izpraševalca«. Po zgodbi sledijo vprašanja: kdo je bil glavni junak, kje se je zgodba dogajala, kaj se je zgodilo na koncu.
Tudi takšna vprašanja imajo svoje mesto, vendar lahko otroka spodbudimo še drugače.
Namesto preverjanja znanja lahko zgodbo z njim doživljamo. »Meni se je zdelo, da je bil zajček na tem mestu zelo prestrašen. Kaj pa ti misliš?« Ali: »Kaj bi pa ti naredil, če bi bil na njegovem mestu?« Tako otrok ne išče samo »pravilnega odgovora«, ampak se uči razmišljati, utemeljevati svoje mnenje in uporabljati jezik za izražanje lastnih misli.
Tudi slikanica brez besed je lahko odlična zgodba
Za razvoj pripovedovanja niso pomembne samo knjige z veliko besedila. Še dragocenejše so slikanice brez besed. Otrok ob slikah sam ustvarja zgodbo. Odrasli lahko ob njem posluša in pomaga z vprašanji. »Kaj vidiš?« »Kaj se je zgodilo prej?« »Zakaj misliš, da je deklica žalostna?« »Kaj se bo zgodilo na naslednji strani?«
Pri tem ni nujno, da odrasli otrokovo pripoved popravlja. Če otrok reče: »Pes je šel v gozd, ker je iskal žogo,« lahko odrasli njegovo poved razširi: »Ja, pes je stekel globoko v gozd, ker je želel poiskati svojo izgubljeno žogo.« Otrok tako sliši bogatejšo jezikovno različico svoje misli, ne da bi imel občutek, da je naredil napako.
Najpomembnejši je čas, ki ga namenimo otroku
Za razvoj govora ne potrebujemo posebnih pripomočkov, dragih programov ali popolnoma organiziranega popoldneva. Potrebujemo čas. Petnajst minut skupnega branja je lahko pomembnejših od popolnega urnika dejavnosti. Pomembno je, da otrok ob knjigi doživi nekaj, česar danes pogosto primanjkuje – umirjen skupni trenutek, v katerem odrasli ni nekje drugje, ampak je zares z njim.
Otrok ne potrebuje popolnega bralca. Potrebuje odraslega, ki mu bere, ga posluša in se zanima za njegove besede. In morda bo nekoč, ko bo knjigo že znal prebrati sam, še vedno prišel do mame in rekel: »Preberi mi še eno.« Takrat postane jasno, da knjiga zanj ni postala le šolska obveznost. Postala je prostor, kjer je spoznaval besede, ljudi, čustva, svet – in tudi samega sebe.
Kajti cilj glasnega branja ni le, da otrok nekoč zna brati. Cilj je, da zna razumeti, povedati, vprašati, izraziti svoje misli in pripovedovati svojo zgodbo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
