Matej Novak

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za državljani Slovenije je pestro obdobje, ki ga je zaznamovala ena najbolj umazanih političnih kampanj v slovenski zgodovini. Soočenja kandidatov v resnici niso bila gledljiva, razen morda za tiste, ki kar čakajo, da jim kdo vrže kakšno kost, okoli katere se lahko potem grizejo z drugimi in posledično še bolj polarizirajo narod. Prav smilijo se mi mladi, ki so se tokrat prvič odpravljali na volišča in morda nimajo toliko znanja in izkušenj, saj so svoja stališča in odločitev, komu dati glas, oblikovali (tudi) glede na to, kar so videli in slišali na družbenih omrežjih. Nekatere stranke so kar same s sabo in iz dneva v dan tekmovale, kaj si še izmisliti, da bi oblatile drugo politično opcijo, na dan so privlekle stvari iz zgodovine, ki danes več nimajo zveze s tem, kar bi nam moralo biti vsem, ne glede na politično opredeljenost, v interesu – to pa je zgolj in samo prihodnost naše države. Pri tem se je pokazala tudi srhljiva plat umetne inteligence, saj ni bilo malo tistih, ki niso več znali razločiti, kaj je resnica in kaj konstrukt umazane politike.

Kam sežejo lovke politike in kako močne so lahko, vidimo tudi v lokalnem okolju, in to celo pri takih zadevah, ki na prvi pogled nimajo zveze z njo. Govorim o dogajanju okrog naše osrednje knjižnice, v zvezi s katero bi se v zdravi družbi morali pogovarjati samo o dobrih stvareh: o tem, kako se nabavlja novo gradivo, kakšne izobraževalne in druge vsebine se izvajajo, kako knjižnica skrbi za bralno kulturo in tako naprej. V smelem osnutku strategije razvoja kulture v Mestni občini Murska Sobota je med drugim navedeno, da si mestna občina želi do leta 2034 postati najuspešnejša občina v severovzhodni Sloveniji na področju bralne kulture in bralne pismenosti, kar med drugim zajema cilj pridobiti naziv branju prijazna občina. K temu lahko pripomnim samo – veliko sreče, kajti glede na to, kar spremljamo v zadnjih mesecih, da ne rečem letih, so to samo pobožne želje. Da se bo knjižnica lahko posvetila tistim rečem, ki so tudi njeno bistvo in namen, bodo morali nekateri nehati postavljati osebna prepričanja in interese pred skupno dobro.

Matej Novak

Ko se kot novinar ali tudi sicer ukvarjaš z neko zadevo, je zanimivo spoznanje, komu v resnici sploh je do tega, da se zadeve rešijo in uredijo v dobro večine. Presenetilo bi vas, kako se za marsikoga od tistih, ki v javnosti zatrjujejo, da je treba najti rešitev, in ki se javno zgražajo nad posameznimi dejanji, na koncu izkaže, da ne želijo, da novinarji drezamo v te stvari. Tako se je zgodilo, da smo v uredništvu prejeli ličen dopis enega od pomembnih akterjev v dotični zadevi, ki je predlagal, da se poročanje o tej tematiki dodeli drugemu, neodvisnemu novinarju, saj da je moje poročanje »izrazito enostransko, pretežno negativno naravnano in usmerjeno predvsem v iskanje spornih ali problematičnih vidikov delovanja knjižnice«, moja »težava« pa naj bi bilo tudi dejstvo, da sem članica Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja in na moje pisanje torej vplivajo tudi osebni interesi. Pa naj na to odgovorim: poročanje ne more biti enostransko, če za odzive vprašaš vse vpletene in to tudi jasno napišeš – njihova težava je, če se na vprašanja ne odzivajo. Verjemite, veliko raje bi pisala o pozitivnih zgodbah – in jih tudi pišem, saj v našem časopisu omenimo domala vsako prireditev, ki se zgodi v knjižnici. Delo novinarja pa je, da razišče in piše o vseh okoliščinah, ki bi lahko razkrile, zakaj je neko stanje tako, kot je. Dejstvo, da sem kot slovenistka in slavistka po izobrazbi včlanjena v društvo, ki združuje sloveniste in slaviste, njegovo poslanstvo pa je (tudi) skrb za slovenski jezik – no, mea culpa. Ampak, veste kaj? Skrb za jezik in opozarjanje na kršitve ustave pač nimata zveze s tem, da si v nekem društvu. V resnici je to stvar vesti in dolžnost vsakega zavednega državljana. Kako pa kaj vaša vest?