Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dovolj je nekaj samozavesti, kanček retorične spretnosti in občutek, da imaš prav – pa si že na poti, da razlagaš o državi, družbi in prihodnosti. Včasih se zdi, da politika ni prostor odgovornosti, temveč oder, na katerem vsakdo preizkuša svojo vlogo, kot bi šlo za nekakšen javni prostor za avdicijo ega. Če bi nas pri tem opazovali stari Grki, bi se verjetno nasmihali z mešanico začudenja in posmeha. Tam, kjer je nekoč politika pomenila najvišjo obliko državljanske dolžnosti in preizkus modrosti, danes pogosto spremljamo ringelšpil ambicij, zamer, instantnih rešitev in praznih besed, ki se razblinijo hitreje, kot so bile izrečene.

Občutek je, da v politiko vse prevečkrat vstopajo ljudje, ki najprej iščejo prostor zase. Ugodnosti, vpliv, položaj, prepoznavnost – skupno dobro pa pride na vrsto šele kasneje, če sploh. Kot da bi bila skupnost nekakšen stranski proizvod osebnih ambicij, ne pa njihov temelj. Razprave, ki jih spremljamo, so pogosto glasne, napete, polne velikih besed in dramatičnih poudarkov, a brez resničnega cilja ali smeri. Tuljenje v rog zgodovine je postalo skoraj športna disciplina. Vračanje v čase, ki jih mnogi razpravljavci sploh niso doživeli, ustvarja vtis, da se vrtimo v krogu, namesto da bi šli naprej. Zgodovina se uporablja kot orožje, ne kot učiteljica. Seveda jo je treba poznati, jo razumeti in spoštovati, a nenehno brskanje po njej brez jasnega namena postaja zgolj priročno orodje za nabiranje političnih točk.

Robert Balen

V tem početju smo podobni kokoši, ki nenehno grebe nazaj v upanju, da bo našla seme, ki bo bolj udarno od prejšnjega. A medtem ko kopljemo po preteklosti, nam sedanjost uhaja iz rok, prihodnost pa ostaja neizoblikovana in prazna. Razprave se vrtijo, krožijo, se vračajo na začetek in znova končajo v slepi ulici. Energija, ki bi jo lahko vlagali v konkretne rešitve, se izgublja v dokazovanju, kdo ima prav, kdo je glasnejši, kdo zna bolj spretno izkriviti dejstva. In tako stojimo na mestu, prepričani, da se premikamo.

Ob tem pa ostaja še ena tiha, a ključna resnica: čas. Štiri leta. En mandat. V tem času komaj vzgojiš otroka do točke, da začne razumeti osnovna pravila sveta, kaj šele da bi v pravo smer obrnil državo, ki je kompleksen organizem interesov, sistemov in ljudi. Pa vendar si vsake štiri leta znova domišljamo, da bo prišel nekdo, ki bo v enem mandatu popravil vse, kar se je nalagalo v preteklosti. Menjavamo obraze, menjavamo gesla, menjavamo obljube – učinek pa ostaja presenetljivo podoben. Minimalen, razdrobljen, pogosto komaj opazen. Kot bi vsakič znova začeli na začetku, brez resnične kontinuitete, brez potrpežljivosti, brez dolgoročnega pogleda.

Osebno verjamem, da bi morala biti politika prostor ljudi, ki so v življenju že nekaj ustvarili. Ne nujno v materialnem smislu, temveč v širšem, človeškem. Ljudje z izkušnjami, ki so okusili uspehe in poraze, ki razumejo vrednost dela, odnosov, odgovornosti in tudi tišine. Takšni posamezniki bi v politiko vstopali brez potrebe, da bi si še kaj dodatno priborili ali se dokazovali. Ker kdor ima dovolj, ne išče poti, kako bi dobil še več, pogosto tudi pod mizo. Tak človek lahko razmišlja širše, dlje, bolj umirjeno in predvsem bolj iskreno.

Robert Balen

Namesto tega pa pogosto spremljamo podmladke in večne začetnike, ki v politiki iščejo priložnost za osebni preboj. Njihova retorika je ostra, pogosto usmerjena nazaj, njihova drža pa nemalokrat kaže, da še niso dosegli tiste točke v življenju, kjer se srečajo zrelost, izkušnje, prizemljenost in notranja zadostnost. Politika pa ni prostor za iskanje samega sebe, niti za dokazovanje lastne pomembnosti. Je prostor, kjer bi moral posameznik že vedeti, kdo je, kaj je preživel in kaj lahko ponudi drugim.

Morda je prav to največji paradoks našega časa. Imamo demokracijo, ki omogoča široko udeležbo, a hkrati izgubljamo občutek, da politika zahteva še kaj več kot zgolj voljo do nastopanja. Zahteva težo, ki jo lahko prinesejo le leta, izkušnje in zavedanje, da nisi tam zaradi sebe, temveč zaradi skupnosti, ki ti je zaupala glas. Dokler tega ne bomo vzeli resno, bomo ostajali na tem neskončnem vrtiljaku, ki se vrti vedno hitreje, vedno glasneje, a nikoli zares nikamor ne pripelje. In medtem ko se vrtimo, imamo občutek gibanja, čeprav v resnici stojimo na mestu, ujeti v iluzijo sprememb, ki jih v resnici ni.