Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vstopili smo v volilno leto. Volitve v državni zbor bodo marca, a zdi se, da se v državni politiki volilni boj nikoli zares ne konča. Drug na drugega ves čas kažejo s prstom, pozivajo k odstopu, komunicirajo kot v gostilni, grozijo s težkimi ukrepi, v resnici pa se ne zgodi nič pretresljivega. Z obcestnih plakatov se nam že začnejo smehljati prijazni obrazi, ki nam obljubljajo Indijo Koromandijo. Volivci se moramo vedno znova odločati med starimi in novimi obrazi. Stare sicer poznamo, a smo jih morda že nekoliko naveličani, pri novih pa kupujemo mačka v žaklju. Kdo bi vedel, kaj je boljša izbira. Obljube so sladke, načrti velikopotezni, realnost pa nekaj povsem drugega.

Le redki politiki imajo posluh za potrebe izobraževanja

Nekoliko drugače je v lokalnem okolju. Po volitvah nastane zatišje. Ko se bližajo naslednje volitve, dogajanje postane živahno, zbudijo se celo tisti, ki so skoraj tri leta trdno spali. Pojavljajo se na različnih dogodkih, nagovarjajo nas na prireditvah, stojnicah, na vsaki pasji procesiji in nas prepričujejo, da se bo brez njihove aktivne vloge v naslednjih štirih letih življenje ustavilo.

Politiko z zanimanjem spremljam že od nekdaj, vendar samo od daleč. Aktivno še nisem bila vključena vanjo, sem pa z njo posredno povezana, sploh kar se tiče financiranja javnih zavodov. Le redki politiki imajo posluh za potrebe izobraževanja, ker naložbe v znanje pomenijo dolgotrajen proces, rezultati pa navzven niso tako vidni. Zato običajno dobijo prednost nove ceste in objekti – to, kar se vidi že od daleč.

Oportunisti, ki se obračajo po vetru

Ni mi vseeno, kdo so izbranci, ki nas zastopajo. Splošno mnenje o politikih načeloma ni preveč dobro, saj so nas prevečkrat žejne prepeljali prek vode. Osebno menim, da jih v politiko veliko vstopa z dobrimi nameni, s širokim znanjem in svežimi idejami, a nato težko prosperirajo, saj je kolesje izjemno togo, spremembe pa počasne. Slabo luč nanjo dodatno mečejo oportunisti, ki pred vsakimi volitvami brezsramno obrnejo jadra v drugo smer, tja, kamor v tistem trenutku zapiha ugodnejši veter.

Ne gre jim za dobrobit naroda, ampak predvsem za lastno korist. Pravzaprav jim bolj kot politiki pritiče ime politikanti. Odlično znajo manipulirati s posameznimi skupinami, ki jim prinašajo glasove. Ko dobijo mandat, poniknejo in uživajo v zaledju in ugodju. Na sejah so zgolj za okras, svoj glas prispevajo glede na to, kar se bolj izplača. Ker so vodljivi, so pri močnih voditeljih zelo zaželeni, saj ne razmišljajo s svojo glavo in tako ne povzročajo težav. Aktivni postanejo spet tik pred naslednjimi volitvami. Takrat si na glave natikajo lovorove vence kot osebno zaslugo za vse, kar se je v preteklih letih zgodilo, čeprav so dogajanje spremljali zgolj od daleč.

"Nejsi desen, nejsi lejvi, kama te sploj spadaš?"

Ja, vem, rekli boste, naj kandidiram, če sem tako pametna. Priznam, da so me k temu že velikokrat nagovarjali, in to z različnih strani. Ženske kvote so namreč zelo pomembne. A pri tem se vedno znova spomnim na verz skupine Fed Horses: "Politika nikoli ne bo vredna tvojega imena." Zavedam se, da tako razmišljanje ni produktivno in ne vodi v napredek. Morda me kdaj kdo razjezi do te mere, da si premislim. Nikoli ne reci nikoli. V resnici bi se težko odločila za eno stran, saj izjemno sovražim delitve. Citirala bom kar svojega sina, ki je v enem izmed svojih besedil v prekmurščini zapisal takole: "Nejsi desen, nejsi lejvi, kama te sploj spadaš?" O tem se tudi sama pogosto sprašujem. Vsaka stran ima nekatere dobre rešitve, z določenimi pogledi pa se nikakor ne morem strinjati. Nisem tip človeka, ki bi prikimaval, če misli drugače.

· Novice

Kolumna: Najpomembneje je najti dračje

Za dosego političnih ciljev nisem pripravljena požreti lastnega prepričanja. V politiki je treba sklepati kompromise, kar je prav gotovo težko. Zahteve so visoke, pogosto nerealne, nemogoče je ustreči vsem, vlada neki splošni negativizem. Najbrž je ravno to poglavitni razlog, da mnogi sposobni ljudje, ki bi lahko ogromno prispevali k napredku družbe, ne želijo vstopiti v politiko, saj imajo raje svoj mir, kot da bi se izpostavljali in ukvarjali s primitivci. Ker ni pametne izbire, na koncu pogosto vanjo pridejo povzpetniki s sposobnostjo spretnega manipuliranja, vendar brez vsakršnega znanja in idej. Požvižgajo se na skupno dobro, iščejo le koristi, za sodelovanje pri koritu so pripravljeni izdati najboljšega prijatelja. Svet pa se mirno vrti naprej.

Želim si, da bi bil predvolilni boj čist, na nivoju, kakršnega si zaslužimo, izbira pa dobra in predvsem kakovostna. Naj naše interese zastopajo pravi politiki in ne politikanti.