© 2026 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Kolumna: Zrcalce včasih ne pokaže obraza, ki bi ga želeli videti


vestnik
Štefan Kardoš
8. 5. 2026, 19.15
Posodobljeno
20:39
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Občutek sramu je morda sploh edina terapija za zdravljenje velike pandemije, ki je že davno kot povodenj zajela celotno družbo.

Svet24
OGLASNI PROSTOR
Vaš oglas se lahko nahaja tukaj
profimedia-0390636067.jpg
Profimedia
Manj znaš, bolj se ti zdi, da ti je jasno vse, slišiš le tisto, kar se sklada s tvojo podobo sveta.

Miselno oziroma kognitivno pristranskost v psihologiji definirajo kot »sistematično, predvidljivo odstopanje od racionalnega mišljenja, kjer možgani uporabljajo miselne bližnjice za hitrejšo obdelavo informacij. Te nezavedne napake ustvarjajo subjektivno resničnost, ki izkrivlja presojo in odločanje. Pogoste oblike so potrditvena pristranskost, napaka v slepi pegi in Dunning-Krugerjev učinek.«

Svet24
OGLASNI PROSTOR
Vaš oglas se lahko nahaja tukaj

Preprosteje povedano, manj znaš, bolj se ti zdi, da ti je jasno vse (Dunning-Krugerjev učinek), slišiš le tisto, kar se sklada s tvojo podobo sveta (potrditvena pristranskost), pri drugem zlahka opaziš napake, ki so najbolj lastne prav tebi (slepa pega), in veliko bolj te zaposlujejo negativne informacije kot pozitivne (negativna pristranskost).

Svet družbenih omrežij in algoritmov je za večino od nas vsakodnevna večurna sanjska kopel, v kateri dobro uspeva opisani psihološki fenomen in ves čas koti ljubke mladiče. In tudi čas volitev, ki hvala bogu niso vsak dan, je idealen za bohotenje miselne pristranskosti in klesanje črno-bele podobe sveta. V krasnih enoznačnih vrtovih je vsak dan na meniju tvoja najljubša hrana in nikoli ti ni treba jesti močnika ali kakšne druge neljube jedi. Celo barvitost v tem svetu je velika nadloga in prej ali slej te začne motiti vse, kar topi ostrino črno-belega kontrasta, celo najmanjši odtenek sivine začne dražiti tvoje zenice kot nedopustno onečedenje sanjskega vrta. Zakaj bi kdo tvojo bistro studenčnico Resnice spreminjal v kalužo nepotrebne barvitosti? Kmalu se ti lahko tudi zazdi, da bi bilo najbolj logično s sveta do zadnjega izbrisati vse, kar bi lahko skalilo to bistro vodo, in najraje bi takoj dvignil meč, postal neusmiljen pravičnik in iztrebil vse, kar »muti vodo«.

lepotni posegi2 shutter.jpg
Shutterstock
Zrcalce nam včasih v odsevu ne pokaže obraza, ki bi ga želeli videti.

Vendar je v ekstatični fazi pravičništva boleče kaljenje bistre vode še edino, kar nas lahko ustavi pred zdrsom iz »čiste« pristranskosti v še bolj čisto norost. Ker iz pravičništva se lahko skoti marsikaj – od gorečega obtoževanja do pravičniškega klanja.

Zrcalce nam včasih v odsevu ne pokaže obraza, ki bi ga želeli videti. Namesto želenega uzremo obraz človeka iz tiste zgodbe o tatu piškotov.

Preberite še

Neki X, ki pride na železniško postajo, stopi do kioska, si kupi časopis in piškote, se usede za plastično mizico pred kioskom na peronu in si čas čakanja na vlak krajša s prebiranjem časopisa. Kmalu k mizi prisede drug človek, bralec časopisa ga oplazi s pogledom čez zgornji rob časopisa in bere naprej, toda le nekaj trenutkov pozneje prišlek poseže po piškotih na mizi in jih začne odvijati. X zdaj odloži časopis na mizo in osuplo opazuje prišleka, kako brezsramno je njegove piškote.

Presenečeni in vznemirjeni X ne ve, kaj naj si misli, vendar ostane pravičniško prijazen (»Človek je pač lačen, naj je!« si misli s cmokom v grlu), pa še sam demonstrativno z zelo pretirano gesto poseže po svojih piškotih in jih začne glasno glodati. In tako sta naključna bližnjika v čakalnici izmenično jemala piškote iz škatle, dokler nista pojedla zadnjega. Prišlek zdaj vstane in odide, X-a pa grabi živčen pravičniški smeh, česa takega ni doživel še nikoli. O tem bo pripovedoval še vnukom, stiska zobe in tlači jezo, spet vzame v roke časopis, da bi bral naprej, toda v tistem trenutku na mizi zagleda celo, še nedotaknjeno škatlo svojih piškotov. Jedla sta prišlekove piškote.

profimedia-0014364005.jpg
Profimedia
Ni vedno bližnjik tisti, ki krade naše piškote.

Če bi vsi mi bili sposobni uvideti, da ni vedno bližnjik tisti, ki krade naše piškote, ampak smo mi sami tatovi, in če bi bili ob tem spoznanju sposobni začutiti vsaj še malo sramu, bi morda še lahko upali. Občutek sramu je morda sploh edina terapija za zdravljenje velike pandemije, ki je že davno kot povodenj zajela celotno družbo, domačo in svetovno – Dunning-Krugerjev učinek, potrditvena in negativna pristranskost, slepa pega in podobno. Z drugimi besedami – dobro bi se bilo spet navajati tudi na občasne porcije močnika. In na barve, morda celo barvne odtenke.

Svet24

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.

Svet24
OGLASNI PROSTOR
Vaš oglas se lahko nahaja tukaj

© 2026 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.