Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čeprav so se prvi obrisi premogovništva v Šaleški dolini zarisali že konec 18. stoletja, pa je šele ustanovitev današnjega Premogovnika Velenje leta 1887 usodneje posegla v razvoj Velenja in okoliških krajev. Rudarjenje namreč ni preoblikovalo le podobe, temveč tudi duha pokrajine, katere ljudje so še danes, ko tudi velenjski premogovnik počasi piše zadnje poglavje svoje zgodbe, tesno povezani z rudarskimi običaji in šegami. Med najbolj prepoznavne nedvomno sodi šega skoka čez kožo in ob letošnjem praznovanju dneva rudarjev 3. julija se je v Velenju, potem ko so tu prvič skočili čez kožo leta 1961, odvil že 65. tradicionalni skok po vrsti.

Skok čez kožo je stara rudarska šega, s katero novinci vstopajo v rudarski poklic. Prvič se omenja že v 16. stoletju na Slovaškem, v rudarskem okolju Banske Štiavnice. Korenine šege naj bi segale še dlje v preteklost, ko so novince v rudarski stan sprejemali s skokom preko rudniškega jaška. Ko so ti postali preširoki, jih je nadomestil simbolni skok čez rudarsko kožo, nepogrešljiv del rudarske opreme.

Šega se je skozi čas z rudnikov prenesla na rudarske šole, tako da je iniciacijski obred prehoda iz enega življenjskega obdobja v drugega ob rudarski dobil tudi dijaško/študentsko plat dogajanja. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske so slovenski študentje, ki so se šolali na rudarskih šolah po monarhiji, šego prenesli na novoustanovljeno slovensko univerzo v Ljubljani. Prvi skok na ljubljanski ‚Tehniki‘ je potekal v šolskem letu 1923/24 kot neke vrste brucovanje oziroma sprejem novincev na študij montanistike. Pred vojno so se skoki odvijali v povezavi s praznikom zaščitnice rudarjev sv. Barbare 4. decembra. Do vojne se je po točno določenem protokolu zvrstilo 11 skokov. Po vojni so študentje skok ponovno organizirali leta 1951. Danes dogodek vsako drugo leto prirejajo študentje ljubljanske Naravoslovnotehniške fakultete z oddelkov za geotehnologijo, rudarstvo in okolje, materiale in metalurgijo ter geologijo.

Prvi skok leta 1961 pred Domom kulture

V Velenju se je tradicija skoka začela šele po drugi svetovni vojni. Prvi skok čez kožo je bil v Velenju leta 1961, potem ko je šolanje zaključila prva generacija tedaj triletne rudarske šole, ustanovljene leta 1958. Od tega leta dalje je skok, ki je že od samega začetka tesno povezan z rudarskim praznikom, ki ga rudarji v spomin na tridnevno gladovno stavko v zasavskih premogovnikih leta 1934 praznujejo 3. julija, potekal vsako leto; odpadel je le leta 2020 zaradi pandemije koronavirusa, v letih 1991 in 2014 pa sta se dogodka izjemoma odvila v mesecu septembru.

Prva prireditev skoka čez kožo je bila pred Domom kulture na Titovem trgu, kasneje se je dogajanje preneslo na kotalkališče, sedaj pa je glavno prizorišče dogajanja mestni stadion. S simbolnim skokom čez kožo, ki ga novinec opravi s pivskega sodčka, ob tem pa pove svoje ‚generalije‘ in geslo ter s pivom nazdravi vsem prisotnim, slednji zaključi izobraževanje. Ob strani mu stojijo starejši ‚kamerati‘, botri ter rudarski starešine, ki držijo kožo. Sestavni del rudarskega praznika je od vsega začetka tudi rudarska parada po mestu, budnica in kanonada z Velenjskega gradu, kjer je v preteklih letih potekalo druženje vseh udeležencev prireditve ob tradicionalni krači in vinu. Od leta 1994 dalje je del tradicionalnega dogajanja ob prireditvi tudi častni skok, pri katerem skok čez kožo opravijo vidnejši posamezniki z različnih področij javnega življenja.

Rudarska tradicija tako ostaja v mestu, ki je nastalo na in zaradi premoga, zelo živa. Da bo tako ostalo tudi v prihodnje, je bila podana in v letu 2020 nato sprejeta pobuda za vpis šege skoka čez kožo v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije, medtem ko za varovanje snovne rudarske kulturne dediščine skrbita Muzej premogovništva Slovenije in tudi Muzej Velenje.

Literatura: Mateja Medved, Skok čez kožo, v: Zbornik referatov 5. simpozija o kulturni dediščini s področja usnjarstva na Slovenskem, 2019, str. 87–113.

Rudarska paradna palica Cirila Grebenška