Medtem ko so posamezne države EU kar nekaj časa poskušale storiti to, kar so lahko brez skupnega fiskalnega dogovora, je bil ameriški fiskalni in monetarni odziv na korona virus takšen, da aktualna recesija v ZDA predstavlja prvo v zgodovini z rastočim razpoložljivim osebnim dohodkom.

Evropa kljub težji začetni izkušnji s pandemijo in z začetnim šibkejšim političnim odzivom na krizo sedaj na prihodnost le gleda z bolj razširjeno fiskalno podporo in z boljšo epidemiološko sliko, kot jo imajo v ZDA. Ta pozitivni razvoj v Evropi je, ob obsežnih razlikah pri denarnih politikah med ZDA in v Evro območjem prispeval, da se tečaj EUR/USD iz letošnjega marca pa do danes povišal iz 1,08 dolarja na evro na skorajda 1,20 dolarja na evro. V prihodnje bo v ZDA šibkejši dolar pomagal spodbujati rast, v Evropi pa tečaje delnic.

K depreciaciji (razvrednotenju) dolarja krepko prispeva tudi ameriška denarna politika, ki je mnogo bolj širitvena, kot je ta v drugih državah. Za primerjavo lahko omenimo, da je Ameriška centralna banka (FED) svojo bilanco stanja v zadnjem letu povišala za 84 %, Evropska centralna banka (ECB) pa za 36 %, a kljub temu je dolar proti evru v tem času izgubil »zgolj« 8 %. To nam ponovno daje vedeti o povišanih stopnjah povpraševanja po dolarski valuti v kriznih časih ter o pomembnosti statusa dolarja kot rezervne valute. Sodeč po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ameriški dolar predstavlja dobrih 60 odstotkov globalnih denarnih rezerv, evro 20 odstotkov, kitajski juan pa zgolj 2 odstotka. Status dolarja kot globalne rezervne valute, kljub depreciaciji, ni ogrožen, a kljub temu za zdaj deluje, da dolar proti evru ne bo kaj kmalu kaj bistveno pridobil. Prej obratno.

mag. Lojze Kozole
ILIRIKA borzno posredniška hiša d. d., Ljubljana