Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Z vsemi štirimi dosedanjimi predsednicami smo govorili o začetkih, pridobitvah in izzivih na področju paliativne oskrbe in spremstva žalujočih pri nas.

Razvoj paliativne oskrbe na območju Šaleške in Zgornje Savinjske doline se je začel, ko so patronažne sestre v okviru izobraževanja spoznale dr. Metko Klevišar, pobudnico Slovenskega društva hospic. »Takrat smo s kolegicami začutile, da bi bila ta še kako potrebna na terenu. Pri ljudeh smo zaznale stiske pri hodi bolezni in umiranju,« je začela pripovedovati prva predsednica velenjskega odbora društva Slavica Avberšek in dodala, da se je paliativna oskrba pri nas pravzaprav začela v patronaži. »Začetki so bili težki, ker društvo še ni bilo prepoznavno. Da so nas ljudje spoznavali, smo organizirali predavanja o sprejemanju smrti, nato pa so se začela prva spremljanja umirajočih. Sprva smo imeli kakih deset prostovoljcev, naloge pa so se prepletale.«

Kasneje so se programi izoblikovali in danes prostovoljci nudijo spremljanje hudo bolnih in njihovih družin, podporo v procesu žalovanja odraslih in otrok, ukvarjajo pa se tudi z detabuizacijo smrti. Aktivnih je deset prostovoljcev različnih profilov in en koordinator. Trenutno spremljajo tri hudo bolne.

 Varen prostor

»Poglavitni namen hospica je, da spremljamo umirajoče in njihove svojce. Da jih spodbujamo k temu, da zmorejo biti ob človeku, ki ga imajo radi. V družbi prevladuje mnenje, da samo v bolnišnici znajo poskrbeti za umirajočega, kar ne drži. Družina je zelo ranljiva, ker ne ve, ali bo znala in zmogla skrbeti za hudo bolnega. Dejansko pa je potrebne samo veliko ljubezni in empatije, da slišimo želje in potrebe umirajočega,« je povedala druga predsednica Tatjana Šuha. Z raznimi predavanji in drugimi aktivnostmi si v hospicu prizadevajo, da bi ljudje sprejeli umiranje in smrt kot del življenja, hospic pa kot pomoč v trenutkih, ko je zelo hudo, svojcem pa tudi po smrti. »Žalujoči so velikokrat odrinjeni na stranski tir, kajti nekaj dni po smrti bližnjega se je treba soočiti z obveznostmi realnega življenja. Takrat so osamljeni, ker nimajo sogovornika in razumevanja v svojih stiskah. V hospicu jim nudimo varen prostor, kjer spoznajo, da je vse, kar se jim v žalovanju dogaja, normalen del tega procesa.«

Celoten članek v aktualni številki Našega časa (23).