splet

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Divja vožnja in prekrški na skuterjih in skirojih, ki jih počnejo mladoletniki pa niso zgolj problem Velenja, pojavljajo se tudi v drugih krajih po Sloveniji. Kaj mlade žene v tako tvegano početje, kako pomembno je dokazovanje pred vrstniki in zakaj niti kazni vedno ne zaležejo? O tem smo se pogovarjali s Sanjo Kosi, specializantko psihoanalitične psihoterapije, diplomantko in magistrantko psihoterapevtskih znanosti, ki se ukvarja tudi s psihologijo prometa, prometno preventivo in delom s povratniki prometnih prekrškov.

»Ko želja po dokazovanju premaga razum«

Kako kot strokovnjakinja gledate na nevarno vožnjo mladih na skuterjih in električnih skirojih, kakršni smo bili priča v Velenju?

»Ko slišim za hudo poškodovanega mladostnika, najprej pomislim, kako hitro se lahko nekaj, kar se je njemu in prijateljem morda zdelo kot zabava, spremeni v dogodek, ki poseže v življenje več ljudi. S psihološkega vidika se pri takšni vožnji srečajo želja po vznemirjenju, občutek obvladovanja vozila in potreba po pozornosti. S prometnega vidika pa je odločilno, koliko prostora si voznik pusti za napako. Na promenadi je dovolj, da nekdo stopi vstran ali da otrok steče za žogo. Pešci niti ne vedo, da so postali del preizkusa spretnosti nekoga drugega. Policija je leta 2025 zabeležila 300 prometnih nesreč z udeležbo voznikov električnih skirojev, kar je 12 odstotkov več kot leto prej. Tudi število ugotovljenih kršitev se je povečalo za dobro tretjino. Ti podatki zajemajo vse starostne skupine, kažejo pa na širši problem prometne varnosti.«

· Kronika

Trije mladoletniki na Ptuju ostali brez mopedov

Se je takšno dokazovanje dogajalo že od nekdaj ali gre za pojav današnje generacije?

»Preizkušanje meja, iskanje samostojnosti in želja po priznanju vrstnikov so običajni deli odraščanja. Ko rečemo, da smo bili vsi nekoč mladi, se lahko spomnimo, kako pomembno nam je bilo mnenje drugih. To nam pomaga razumeti mladostnika. Toda odrasli smo odgovorni za postavljanje jasnih meja tam, kjer lahko zaradi njegovih odločitev nekdo utrpi hudo poškodbo. Danes lahko kamera takšnemu dokazovanju doda še veliko širše občinstvo.«

Kaj se dogaja v glavah mladostnikov, ki nevarno vožnjo celo snemajo in objavljajo na družbenih omrežjih?

»Mladostnik lahko v mirnem pogovoru zelo dobro razloži, zakaj je neko ravnanje nevarno. Med vožnjo pa lahko prevladajo vznemirjenje, odzivi prijateljev in prepričanje, da bo vse obvladal. Velika razlika je med tem, da veš, kaj se lahko zgodi, in tem, da si zares predstavljaš, da se lahko zgodi tebi. Kamera lahko vpliva že na odločitev pred vožnjo. Ko nekdo reče »daj, snemam«, je umik pred prijatelji težji. Mladostnik si predstavlja, kako bo videti posnetek in kakšen bo odziv občinstva. Pri tem pa pogosto zmanjka prostora za razmišljanje o pešcu, ki mu lahko stopi na pot.«

Gre predvsem za dokazovanje ali se lahko za takšnim vedenjem skrivajo tudi globlje osebne težave?

»Pri nekom gre predvsem za vznemirjenje in dokazovanje. Pri drugem ima lahko podobno vedenje drugačen pomen. Morda se v skupini prvič počuti opaženega ali pa mu občutek drznosti pomaga za kratek čas prekriti negotovost. Toda tega ne moremo presojati zgolj na podlagi posnetka. Če se nevarno vedenje ponavlja, stopnjuje ali se pojavlja tudi na drugih področjih življenja, bi bilo treba raziskati širšo sliko. Pomembno je razumeti, kaj mladostniku takšno vedenje prinaša in kaj bi po njegovem občutku izgubil, če bi ga opustil.«

Kako močan je vpliv skupine? Bi se posameznik enako vedel tudi, če bi bil sam?

»Vpliv skupine je lahko izjemno močan. Nihče mu niti ne potrebuje reči, naj si nekaj upa. Dovolj je že predstava, kako bo izpadel pred prijatelji, če odneha. Raziskave s simulirano vožnjo so pokazale, da mladostniki v navzočnosti vrstnikov sprejemajo bolj tvegane odločitve kot takrat, ko so sami. Nekateri bi tvegali tudi sami, drugim pa prav skupina premakne mejo sprejemljivega. Pomembno je tudi, kaj v skupini prinaša ugled. Vrstnik, ki ima med prijatelji besedo in reče »tole je preveč«, lahko drugim olajša odločitev, da odnehajo.«

· Novice

Na terenu s policisti: "Policija ne more vzgajati vaših otrok!"

Všečki, policija in občutek nedotakljivosti

Kakšno vlogo imajo pri takšnih dejanjih družbena omrežja, predvsem TikTok?

»Ogledi, všečki in komentarji naredijo odziv občinstva viden in merljiv. Če mladostnik za nevaren podvig dobi veliko pozornosti, lahko naslednjič razmišlja, kaj bi bilo še bolj zanimivo za objavo. Pri kratkem videu občinstvo vidi nekaj izbranih sekund, pogosto uspešen manever. Zunaj kadra pa lahko ostanejo prestrašeni pešci, nevarno srečanje z avtomobilom ali trenutek, ko je voznik komaj obdržal nadzor. TikTok lahko razširi občinstvo in okrepi občutek nagrade za takšno ravnanje. Koliko je želja po objavi dejansko vplivala na posameznega voznika, pa bi lahko ugotovili šele v pogovoru z njim.«

Kaj nam izzivanje policistov in beg pred njimi povesta o odnosu mladih do avtoritete?

»Beg je nevarna odločitev, saj poveča tveganje ravno v trenutku, ko bi se morala vožnja umiriti. Razlogi so lahko različni. Nekoga zagrabi panika pred posledicami, drugi se želi izkazati pred skupino, tretji ustavitev doživi kot poraz in se odzove kljubovalno. Zanimalo bi me, kako je mladostnik sam razumel tisti trenutek. Ali je sploh videl možnost, da se ustavi? Kaj je pričakoval, da se bo zgodilo? Takšni odgovori nam pomagajo razumeti, ali je v ospredju strah pred posledicami, pritisk skupine ali težava pri sprejemanju postavljenih meja.«

Ukvarjate se tudi s povratniki prometnih prekrškov. Ali pri njih opažate podobne vzorce razmišljanja?

»Pogosto se srečujemo z razliko med občutkom, da nekaj obvladaš, in dejansko varnostno rezervo. Človek razmišlja, da neko pot dobro pozna ali da je nekaj že velikokrat naredil, pa se mu ni nič zgodilo. Prav ponavljanje brez posledic lahko utrdi prepričanje, da je bila njegova presoja pravilna. Zato v pogovoru odpiram tudi drugo možnost. Morda je nekdo drug pravočasno zavrl ali pa je bilo po naključju dovolj prostora. Rada vprašam: koliko je bilo odvisno od tvoje spretnosti in koliko od tega, da so se drugi pravočasno odzvali?«

Zakaj nekateri kljub kaznim svojega vedenja ne spremenijo?

»Kazen lahko človek doživi zgolj kot strošek ali krivico in še naprej verjame, da je vozil dobro. Če mu nevarna vožnja prinaša vznemirjenje, občutek nadzora ali priznanje vrstnikov, ta nagrada ostaja. Za spremembo je pomembno, da prepozna svoj del odgovornosti in razume, kje bi lahko ravnal drugače. Huda nesreča lahko človeka pretrese, vendar lahko do spoznanja pridemo tudi prej. Pomaga, če razčlenimo konkreten dogodek in poiščemo trenutek, ko je še imel izbiro. Zgolj obljuba, da bo prihodnjič bolj pazil, pogosto ni dovolj.«

· Promet

E-skiroji pod drobnogledom: kaj najbolj skrbi policijo?

»Starši morajo postaviti meje, a tudi poslušati«

Kje je pri vsem tem odgovornost staršev? Kako naj se odzovejo, če ugotovijo, da je njihov otrok sodeloval pri nevarni vožnji?

»Prvi korak je zagotovitev varnosti. Če je otrok z vozilom ogrožal ljudi, lahko starši začasno prepovejo njegovo uporabo, preverijo, do kakšnega vozila ima dostop, in jasno določijo pogoje, pod katerimi bo lahko ponovno vozil. To lahko naredijo mirno in odločno. Pomembno je, da otroku povedo, kako jih je njegovo ravnanje prestrašilo, hkrati pa želijo slišati, kako je do dogodka prišlo. Poniževanje in kazni, izrečene v jezi, ki jih starši pozneje ne morejo dosledno izpeljati, lahko povečajo kljubovanje in prikrivanje. Starši morajo vztrajati pri posledicah, a otroka tudi poslušati. Če pove, da se je bal posmeha prijateljev, je to pomemben podatek za nadaljnji pogovor. Odgovornost za nevarno vožnjo pa ostaja njegova.«

Kaj bi bilo po vašem mnenju učinkovitejše od samih kazni? Kako bi pristopili k tem mladostnikom?

»Vsak ukrep ima svojo nalogo. Začasna omejitev uporabe vozila lahko takoj zmanjša nevarnost. Pri odvračanju od kršitev pa ima praviloma večjo težo pričakovanje, da bo kršitvi zanesljivo sledil odziv, kot sama višina kazni. Preventivni program bi zasnovala praktično. Mladostniki bi morali na varen način videti, kako se s hitrostjo spreminja pot ustavljanja, hkrati pa vaditi, kako zavrniti izziv prijatelja. Pri ponavljajočem se nevarnem vedenju bi bila smiselna tudi individualna strokovna obravnava.  Z mladostnikom bi najprej govorila na štiri oči. Pred skupino je namreč pogosto težje priznati, da te je bilo strah ali da si želel odnehati. Skupaj bi pregledala dogodek, njegove odločitve in posledice za druge udeležence v prometu. Nato bi z njim in starši določila jasne pogoje za nadaljnjo uporabo vozila.«

Če bi danes pred vas sedel eden od mladostnikov z velenjskega posnetka, kaj bi ga najprej vprašali?

»Vprašala bi ga: »Če greva čisto na začetek, preden si speljal – kako si si predstavljal, da se bo ta vožnja končala?« Potem bi mu pustila čas za odgovor. Morda bi rekel, da ni razmišljal, da se mu je zdelo smešno ali da je želel prijateljem pokazati, kaj zmore. Od njegovega odgovora bi bilo odvisno, kako bi nadaljevala pogovor. Zanimalo bi me predvsem, kdaj je še lahko izbral drugače in kaj bi mu pomagalo, da bi se ustavil, čeprav so ga prijatelji gledali. Ko mladostnik pred prijatelji upočasni, čeprav ga spodbujajo k hitrejši vožnji, je to zanj lahko težja odločitev, kot si odrasli predstavljamo. Tvega namreč posmeh ali izgubo ugleda v skupini. Zato je pomembno, da mu že prej pomagamo najti način, kako se v takšnem trenutku umakniti. Želela bi si, da se o tem z mladimi pogovarjamo, dokler se še lahko vprašamo, kaj bi se lahko zgodilo. Po nesreči je to vprašanje za nekoga že postalo resničnost.«

Sanja Kosi