Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Med gradnjo tretje razvojne osi pri Gaberkah so delavci naleteli na do zdaj neznano kraško jamo. Odkritje je vzbudilo vprašanja o ravnanju ob tovrstnih najdbah in o tem, ali so upoštevani predpisani postopki za zaščito podzemne naravne dediščine.

Odkrita jama bi morala biti najprej evidentirana in zaščitena

Po besedah krasoslovca dr. Mitje Prelovška z Inštituta za raziskovanje Krasa ZRC SAZU, ki je dejavno vpet v raziskovanje kraških pojavov in jamarstva in ima z jamarskega in krasoslovnega vidika bogate strokovne in raziskovalne izkušnje, ki jih že vrsto let uporablja pri delu na področju preučevanja kraškega sveta, gre za obdobno vodno jamo, po kateri se pretakajo manjše količine vode. »Po veljavnih postopkih bi morala biti jama po odkritju uradno evidentirana in zaščitena, nato pa bi se pripravil načrt za njeno ohranitev oziroma premostitev. Le deli, ki bi jih zaradi gradnje neizogibno uničili, bi bili predhodno raziskani in dokumentirani, vrednejši jamski elementi, kot so kapniki, pa bi se lahko rešili in ohranili.« Na vprašanje, zakaj strokovnjaki o odkritju niso bili obveščeni že ob najdbi, krasoslovec odgovarja, da zakon predvideva jasen postopek. Če izvajalec del naleti na pojav, ki bi lahko bil jama ali drug pomemben kraški pojav, mora o tem obvestiti Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, ta pa nato k raziskavi povabi pristojne strokovnjake. »Na tak način so bile raziskane jame ob gradnji drugega tira, kjer je postopek dobro deloval,« pojasnjuje. Po njegovem mnenju pri gradnji odseka tretje razvojne osi v okolici Gaberk možnosti odkritja jam niso pričakovali, zato postopku obveščanja ni bilo namenjene dovolj pozornosti.

Za odkritje so raziskovalci izvedeli šele iz javnosti

»Informacijo smo preverili na terenu in izkazalo se je, da je bila resnična,« pravi strokovnjak. Čeprav lahko raziskovalci sami izrazijo interes za pregled najdišča, je njihov dostop do gradbišča odvisen od soglasja naročnika in izvajalca del. »Z gradbišči imamo izkušnje in ustrezna dovoljenja za delo v takšnem okolju, vendar je odločitev o dostopu v rokah investitorja in izvajalca,« pojasnjuje. Dovoljenje za ogled jame so raziskovalci prejeli šele naknadno. Po Prelovškovih besedah bi bilo zelo žalostno, če bi jama ostala neraziskana. »Vprašanje nadaljnjega sodelovanja bo še posebej pomembno v prihodnjih fazah gradnje. Približno kilometer trase namreč poteka po karbonatnih kamninah, kjer je možnost odkritja novih jam velika. Nekatere so že evidentirane v katastru jam, zato pričakujemo, da bodo podobna odkritja sledila tudi v prihodnje. Svet severno od Gaberk je izrazito kraški, zato je pojavljanje jam na tem območju povsem pričakovano,« opozarja dr. Prelovšek.

Najprej evidentiranje in raziskava, šele nato posegi v jamo

Ob odkritju jame se gradbena dela praviloma začasno prilagodijo ali prestavijo, da se omogočijo raziskave in priprava ukrepov za zaščito oziroma premostitev jame. Takšni postopki običajno trajajo le dan ali dva in za gradnjo ne predstavljajo večjih zamud. »V praksi se lahko stroji preprosto premaknejo nekaj deset metrov stran in delo poteka naprej skoraj nemoteno.« Na površinskih trasah, kakršna je tudi tretja razvojna os pri Gaberkah, pa je mogoče raziskave in zaščitne ukrepe izvesti z bistveno manjšim vplivom na potek gradnje.

Po Prelovškovih besedah odkrivanje jam med velikimi infrastrukturnimi posegi na kraških območjih ni nič neobičajnega. »Ko posegaš v kras, so odkritja jam pričakovana. Še posebej pogosto se to dogaja pri gradnji predorov, kjer izkopavanje poteka postopoma.« Pri površinskih izkopih in miniranju se lahko manjše jame poškodujejo ali zasujejo že med samimi deli, zato jih odkrijejo manj. Kljub temu so tovrstne najdbe pogoste. Ob gradnji avtoceste na klasičnem Krasu so tako odkrili približno 350 novih jam, kar predstavlja skoraj tretjino vseh do takrat znanih jam na tem območju. »Na gradbiščih so takšna odkritja zelo pogosta,« pojasnjuje. Večje jame lahko povzročijo tehnične izzive in dodatne stroške, saj je treba poiskati rešitve za njihovo premostitev ali zaščito. Pri manjših jamah pa izvajalci pogosto menijo, da jih bodo lahko hitro in enostavno sanirali, čeprav podzemni sistemi pogosto segajo precej dlje, kot je videti na prvi pogled. »Jame imajo svoj začetek in svoj konec, ne morejo se kar nenadoma zaključiti,« opozarja sodelavec inštituta za raziskovanje Krasa. Tudi pri jami v Gaberkah so morali raziskovalci del nadaljevanja rova odkopati izpod nasutega grušča, da so lahko ocenili njen obseg.

Možnost dostopa je odvisna od velikosti in pomena

Pri večjih in daljših jamah se pogosto zagotovi trajen ali začasen dostop za nadaljnje raziskave in spremljanje, medtem ko se vhodi v manjše jame po končanih postopkih največkrat zaprejo. S tem se prepreči tudi morebitno odvajanje odpadnih voda, kar je na kraških območjih pogosta težava. Kakšna bo usoda jame pri Gaberkah in morebitnih novih odkritij na trasi tretje razvojne osi, za zdaj še ni znano. Po Prelovškovih besedah bo treba najprej jasno določiti vloge vseh vpletenih deležnikov – od Zavoda RS za varstvo narave OE Celje, naročnika, izvajalca gradnje in raziskovalcev jam. »Formalni postopki za zdaj še niso bili izpeljani, vendar bo to treba urediti, saj gre za običajno prakso pri večjih posegih na kraških območjih, kjer je pričakovati nova odkritja jam,« pravi sogovornik.

Možnosti za nova odkritja ostajajo velike

Del načrtovane povezave proti obstoječi avtocesti med Ljubljano in Celjem poteka pod območjem Gore Oljke, kjer bi se prav tako lahko odprli novi podzemni prostori. Čeprav jam verjetno ne bo toliko kot ob gradnji drugega tira, Prelovšek opozarja, da so jame na Štajerskem pogosto zelo zanimive z raziskovalnega vidika. »Morda jih je manj, so pa lahko precej dolge in pomembne za razumevanje kraškega podzemlja tega dela Slovenije,« sklene Prelovšek, ki na vprašanje, koliko novih jam bi lahko med nadaljevanjem gradnje tretje razvojne osi še odkrili, odgovarja previdno, a jasno: »Zelo grobo ocenjujem, da bi se lahko na trasi odprlo med pet in deset jam. Če bi jih bilo manj kot pet, bi me to že presenetilo, podobno pa tudi, če bi jih odkrili več kot petnajst.« Ocenjuje torej, da nova odkritja ne bodo tako pogosta in obsežna, kot so jih beležili ob gradnji drugega tira Divača–Koper. Tam so med gradnjo evidentirali kar 99 novih jam, kar je posledica izrazito razvitega kraškega sveta na Primorskem. Razmere na območju severno od Gaberk so nekoliko drugačne.