Jolanda Železnik: »Dobro je izpreči takrat, ko si to želiš sam«
Jolanda Železnik, dolgoletna direktorica Medobčinske splošne knjižnice Žalec, se konec leta poslavlja z mesta direktorice.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Le redki so v zadnjih desetletjih tako močno zaznamovali kulturno življenje Spodnje Savinjske doline kot Jolanda Železnik. Bibliotekarska specialistka, direktorica Medobčinske splošne knjižnice Žalec, sodelavka kulturnih društev in povezovalka številnih kulturnih dogodkov že dve desetletji usmerja razvoj knjižnične dejavnosti ter soustvarja kulturni utrip regije.
V času njenega vodenja je več knjižnic v Spodnji Savinjski dolini dobilo nove prostore, uvedla je številne digitalne rešitve in razvila bralne projekte, ki so knjižnico še bolj približali ljudem. Po štirih mandatih na čelu knjižnice je sklenila, da se bo počasi umaknila. Mesto direktorice bo tako naslednje leto prepustila svoji naslednici.
Na čelo žalske Medobčinske splošne knjižnice Žalec bo po novem letu prišla univerzitetna diplomirana politologinja in bibliotekarska specialistka Valerija Jerman. Jolanda Železnik je povedala, da se sama za nov mandat letos ni več potegovala.
Je ta odločitev dolgo zorela?
Dve desetletji se mi zdi dolgo obdobje za takšno vodstveno vlogo. Da bo to moj zadnji mandat, sem se odločila že kmalu po začetku tega, torej četrtega mandata, ki ga je močno zaznamoval covid, ki nas je vse brusil in obrusil. Prinesel je marsikaj nepričakovanega in neželenega. Nekatera navodila so bila neživljenjska, druga nerazumljiva. Tudi sicer sem prepričana, da je dobro, da izprežeš, ko ti želiš. Dobro je vedeti, kdaj oditi. Z dela, s kave, z zabave, iz odnosa ... To ocenjujem kot veliko osebno svobodo.
V knjižnici ste začeli kot računovodkinja, nato ste bili bibliotekarka in leta 2006 postali direktorica. Lahko bi rekli, da imate knjižnico v malem prstu …
Res je, v žalsko knjižnico sem prišla, ko sem zasledila razpis, da iščejo računovodjo, in se nanj prijavila. Med kandidati sem bila izbrana brez vez, kar mi je zelo veliko pomenilo, saj izhajam iz preproste delavske družine. Zaposlila sem se kot računovodkinja in že takoj sem postala tudi namestnica prejšnje direktorice Anice Krčmar, ki je nato zaradi prevelikega obsega dela računovodske storitve predala servisu. Ponudila mi je izobraževanje za pridobitev strokovnega naziva bibliotekarka, kar je bilo pogoj za delo v knjižnici.
Poleg formalne izobrazbe, ki jo imam, saj sem ekonomistka in specialistka menedžmenta, sem nato naredila strokovni izpit za bibliotekarko. To je bilo sanjsko delo zame, saj me je knjižnica že od nekdaj zelo privlačila. Ko se je nekdanja direktorica upokojila, sem se prijavila na razpis za direktorico. Pravzaprav sem bila edina prijavljena in tudi edina kandidatka v vseh nadaljnjih izborih. Veliko mi je pomenilo, da sem imela vsakokrat stoodstotno podporo na volitvah v kolektivu in pozitivna soglasja vseh šestih občin ustanoviteljic.
Kot ste že omenili, Medobčinska splošna knjižnica Žalec povezuje šest občin ustanoviteljic. Kako zahtevno je usklajevati njihove različne potrebe in pričakovanja?
V vseh teh letih smo z vsemi občinami razvili resnično prijazno in prijetno sodelovanje, ki temelji na zaupanju in spoštovanju. Zavedati se moramo, da je v eni občini pomembno eno, v drugi nekaj drugega, zato skušam vsako občino posebej razumeti in se ji prilagajati z razvojem knjižnične dejavnosti. Tudi nabor knjig ni šablonski. Treba je analizirati ciljne skupine in se jim približati z ustrezno ponudbo knjig.
V vseh teh letih sem sodelovala s šestnajstimi župani in županjami in še vedno imam z vsemi zelo lepe odnose, za kar sem zelo hvaležna. Lani, ko sem bila stara šestdeset let, so me prijetno presenetili in mi prišli voščit v pisarno. Lep občutek je bil.
Ko se ozrete nazaj – kaj vam bo v teh dvajsetih letih najbolj ostalo v spominu? Zagotovo ste doživeli veliko lepega, a tudi trenutke, ki niso bili najlažji.
Doživela sem resnično veliko lepih trenutkov, ki so zagotovo v ospredju. Imam čudovite sodelavce, ki mi lepšajo dneve. Znamo skupaj dobro delati in se tudi zabavati. Spoznala sem ogromno krasnih ljudi, sogovornikov na različnih dogodkih in avtorjev knjig. A res je, doživela sem tudi kar nekaj nepričakovanih in nezaželenih stvari. Od covida, ki je bil resnično huda preizkušnja in nas je marsikdaj skušal razdeliti na dva pola, do skorajšnjega vžiga knjižnice pred leti, ko je zagorelo motorno olje v strojnici dvigala. Nikoli ne bom pozabila tudi nedavnega žalostnega in nesrečnega primera s smrtnim izidom.
V teh letih sem bila vpeta tudi v veliko novih reform in prenov. Ena najbolj stresnih je bila zadnja prenova plačnega sistema, ko smo morali 15. decembra 2024 začeti pripravljati vse akte, pogodbe in anekse, ki so začeli veljati čez štirinajst dni, torej 1. januarja 2025. Včasih se mi zdi, da odločevalci mislijo, da v knjižnici samo čakamo prekrižanih rok, kdaj bomo dobili kakšno navodilo, da ga bomo lahko v trenutku izpolnili. Ne zavedajo se, kako kadrovsko podhranjene smo nekatere knjižnice. In ne nazadnje, da vsaka stvar potrebuje svoj čas.
Kakšna je kadrovska slika vaše knjižnice? Koliko vas je zaposlenih?
Skupaj z mano nas je v knjižnici zaposlenih devetnajst ljudi. Glede na obseg dela, ki ga opravljamo, smo zelo kadrovsko podhranjeni in zato ne izpolnjujemo pogojev za izvajanje knjižnične javne službe. Skladno z odločbo ministrstva za kulturo moramo do leta 2027 zaposliti dve osebi, da bomo te pogoje lahko izpolnili.
Če pogledamo sosednje knjižnice – na primer Knjižnico Velenje, ki pokriva območje s približno enakim številom prebivalcev – ugotovimo, da imajo tam tri enote in devetindvajset zaposlenih. Seveda nikakor ne mislim, da jih je tam preveč, ampak da je nas bistveno premalo, še zlasti glede na to, ker imamo kar deset enot, kar nas uvršča med bolj razvejane knjižnice v Sloveniji. Glede na to menim, da v naši knjižnici delamo prave čudeže. Premikamo meje in v teh dveh desetletjih smo v Spodnji Savinjski dolini naredili res ogromno.
V času vašega vodenja se je knjižnična mreža v Spodnji Savinjski dolini močno spremenila. Na katere spremembe in pridobitve ste kot direktorica najbolj ponosni?
Zagotovo na vse nove knjižnice, ki smo jih dobili v tem času. Leta 2011 smo dobili novo knjižnico na Polzeli v prelepem okolju gradu Komenda. Menim, da je to še danes ena najlepših knjižnic v Sloveniji, a težava je, da v njej ni dvigala, zato ni dostopna za gibalno ovirane in mamice z vozički. Občina Polzela si sicer prizadeva za dvigalo, a se zapleta pri zavodu za spomeniško varstvo, saj je grad spomeniško zaščiten. Isto leto smo dobili tudi knjižnico v Braslovčah s čudovitim razgledom na hmeljeva polja in Goro Oljko. Leta 2016 smo nato dobili še knjižnico v Preboldu.
To so tri popolnoma nove knjižnice in njihovo odprtje si zagotovo štejem za enega največjih uspehov. K njihovem odprtju so seveda pripomogli vsi, ki sestavljajo lokalno skupnost, torej župani, občinski svetniki in drugi, ki so nas slišali in so zaznali, da si knjižnice v njihovi občini zaslužijo primeren, sodoben, svetel in tehnološko napreden prostor.
Ob nedostopnosti gibalno oviranim se nekatere knjižnice soočajo tudi s prostorskimi stiskami. Kje so največji izzivi?
Res je, taborsko knjižnico smo zato tudi nekajkrat selili, nazadnje pred tremi leti. Je precej solidna, a je prav tako nedostopna invalidom. Poudarek je na besedi precej, kar pomeni, da se že kaže utesnjenost. Občina Tabor je namreč zelo privlačna za mlade družine, ki se priseljujejo, zato na pravljičnih uricah že zmanjkuje prostora. Zmanjkuje tudi prostora za knjižne police in s tem za knjige. Najbolj prostorsko utesnjena je vranska knjižnica, v kateri prav tako ni dvigala.
V zakonu piše, da mora biti knjižnica demokratična, nevtralna in dostopna za vse. Res je, da v vseh knjižnicah poskrbimo, da lahko ljudje kljub nedostopnosti pridejo do knjig tako, da jim jih prinesemo v spodnje nadstropje ali jih pripeljemo k njim na dom, a menim, da je pomembno, da človek tudi sam začuti knjižnično okolje, ki je posebno že samo po sebi. Po šivih poka tudi žalska knjižnica. O tem se pogovarjamo že zelo dolgo …
Kdaj bi lahko žalska knjižnica vendarle dočakala obnovo, novo podobo ...?
Nekaj bo treba narediti že zelo, zelo kmalu. Stavba, v kateri je, je bila zgrajena leta 1985. Že takrat so bile knjige razporejene na enaki kvadraturi, kot so danes, čeprav jih je bilo takrat bistveno manj. Z razširitvijo avle v Domu II. slovenskega tabora Žalec smo leta 2017 na novo dobili le upravne prostore in domoznanski oddelek. Žalska knjižnica je res zelo utesnjena in prenatrpana. Police v njej smo morali zaradi varnosti zvezati z železnimi drogovi. Ni prostora za prireditve, zato je za vsak dogodek treba prestavljati police, zabojnike in drugo opremo, da naredimo prostor za stole. Skratka, obnova žalske knjižnice bo zelo velik zalogaj, za katerega bo treba kmalu poskrbeti.
Pogosto poudarjate, da knjižnica danes ni več zgolj prostor izposoje knjig, ampak prostor povezovanja skupnosti. Kako pomembno se vam zdi, da knjižnica ljudi ne le izobražuje, ampak jih tudi povezuje?
Obiskala sem že mnogo knjižnic po svetu, zlasti po Evropi, saj si jih tudi na zasebnih potovanjih vedno ogledam. In vedno opažam, da so knjižnice bivalni prostori, ki nudijo udobje in domačnost. Knjižnica mora biti dnevna soba lokalnega okolja, zato mora biti tudi zasnovana in narejena tako, da se ljudje v njej počutimo kot v lastni dnevni sobi. Vedno bolj je tudi prostor druženja in srečevanja, na katerem se zgodijo spontani pogovori, zato bi bilo dobro, če bi bil njen sestavni del lokal, v katerem bi lahko ob skodelici kave ali čaja brali ali se pogovarjali o prebranem ter krepili socialno mrežo.
Seveda morajo biti v knjižnici tudi celice za študijsko delo za tiste, ki potrebujejo tišino in prostor zase. A želim si, da bilo v knjižnicah čim pogosteje živahno dogajanje. Ne nazadnje smo knjižnica najprej ljudje. Kaj je lepšega kot vrvež v knjižnici?
»Ob vsem tehnološkem napredku nekateri napovedujejo tiskani knjigi črno prihodnost. Menim, da se motijo. Preživela bo tako ali drugače. Dotik knjige in njen vonj očarata in zapeljeta večino bralcev.«
Velik poudarek namenjate tudi domoznanstvu in ohranjanju lokalne dediščine. Kakšno vlogo ima po vašem mnenju knjižnica pri ohranjanju spomina lokalnega okolja?
Zelo veliko, saj je pomembno, da se stvari ne izgubijo. Res je, da živimo v sedanjosti, a prav je, da smo ponosni tudi na tisto, kar je bilo zgrajeno pred nami. V knjižnici smo leta 2021 ob 30-letnici Slovenije izdali knjigo o našem delovanju v teh tridesetih letih in ko zdaj, pet let kasneje, odprem to knjigo, opazim, da sem že tudi sama marsikaj pozabila. In tudi to je domoznansko poslanstvo, da se trudimo, da ostanejo stvari zapisane za tiste, ki prihajajo za nami.
Za naš domoznanski oddelek sicer skrbi Karmen Kreže, ki ima izjemen smisel in čut za zgodovino, saj je po poklicu profesorica zgodovine in bibliotekarka. Letos 26. septembra bomo praznovali tudi dvajsetletnico domoznanskega oddelka, ki ga bomo na predvečer obletnice slavnostno obeležili v Domu II. slovenskega tabora Žalec.
Kako se ob tem v knjižnici prilagajate digitalnemu razvoju?
Naša knjižnica ohranja tradicionalno vlogo, torej skrbimo za izposojo in vračilo knjig v fizični obliki in izvajamo prireditveno dejavnost, obenem ves čas stopamo na vlak tehnološkega napredka. Ponosna sem, da smo imeli že leta 2008 v Žalcu knjigomat, prvi na Celjskem. V vseh občinskih knjižnicah smo uvedli RFID-tehnologijo, ki med drugim omogoča samostojno izposojo in vračilo knjig ter veliko lažjo inventuro.
Na voljo so tudi e-knjige v slovenskem jeziku, ki so zdaj na portalu Ela. S pomočjo portala Audibook izposojamo zvočne knjige. Na voljo imamo tudi paketnik in razne spletne storitve. Skratka, priključimo se vsemu, kar se v nekem trenutku pojavi. Menim namreč, da je prav, da novosti ponudimo ljudem, da se lahko sami odločijo, ali jim ustrezajo ali ne.
V zadnjih letih veliko govorimo o upadanju bralne kulture. Kako ocenjujete bralno kulturo prebivalcev Spodnje Savinjske doline?
To zelo dobro ponazarja projekt Savinjčani beremo, ki smo ga v knjižnici na mojo pobudo začeli leta 2007. V projekt se je takrat vključilo devetdeset bralcev in bralk Spodnje Savinjske doline in prvo zaključno prireditev smo imeli v dvorani Glasbene šole Rista Savina Žalec. Z leti se je število bralcev venomer povečevalo in zdaj jih je že približno štiristo, zato je za zaključno prireditev dvorana Doma II. slovenskega tabora Žalec že skoraj premajhna.
Odziv bralcev sporoča, da zanimanje za branje knjig je, a nekateri morda v nekem trenutku ne vedo, kaj brati, in so zato zelo navdušeni, če jim vsako leto ponudimo seznam raznovrstnega kakovostnega branja, ki ga izberemo mi, bibliotekarji. Pri izboru literature vselej ohranjamo kakovost in nevtralnost ter predvsem upoštevamo, da so knjige pravopisno in vsebinsko primerne.
Kaj pa mladi, ki danes odraščajo v svetu telefonov, družbenih omrežij in umetne inteligence? Kako jih po vašem mnenju še lahko navdušimo za knjige?
Za naše mlade bralce, stare od štiri do šest let, z vrtci izvajamo projekt Mali Savinjčani beremo. Odziv je izjemen. Od leta 2013 do 2025 je sodelovalo skoraj deset tisoč otrok. Bistveno manj je vključenih v Bralno galaksijo, projekt branja za najstnike. Mislim, da je za prihodnost velik izziv predvsem umetna inteligenca. Sama jo sicer do neke mere podpiram, a se bojim, da ljudem prepogosto predstavlja potuho. Nekateri z njeno pomočjo delajo že praktično vse, pišejo si tudi govore.
Sama vodim ogromno dogodkov, prireditev in porok, a mi na misel ne pride, da bi govor napisala s pomočjo umetne inteligence, saj želim na dogodku ljudem dati svoja sporočila, svoje misli in svoja čustva. Umetno inteligenco bi morali uporabljati »po pameti« in presoditi, kdaj in do katere mere jo je smiselno uporabljati. Lahko nam pomaga, a lahko nam tudi škodi. Menim, da bodo človeški možgani kar malo zakrneli, če se bomo pri vsaki stvari zanašali nanjo.
V vseh teh letih ste spoznali ogromno ljudi in gostili številne zanimive sogovornike. Je kdo s svojo zgodbo posebej zaznamoval tudi vas?
Dotakne se me vsak človek, s katerim stopim v stik. In vsak mi nekaj da. Vse sogovornike cenim in jih spoštujem. Pogosto se spomnim ljudi, ki jih ni več med nami in so bili v preteklosti v knjižnici naši gostje. Npr. srčnega in preprostega Cirila Zlobca, pogosto pomislim tudi na preljubo Nežo Maurer, ki sem jo večkrat obiskala na njenem domu v Škofji Loki, a tudi kasneje v domovih za ostarele, v katerih je bivala zadnja leta.
Nedavno, ko je sto let praznovala Ivanka Mežan, mi je postalo kar toplo pri srcu, ko sem se spomnila najinih pogovorov in njenega pisma, ki mi ga je poslala po enem dogodku. »Ljuba gospa Jolanda, ne bom pozabila tega večera,« je zapisala. Kaj še hočem več? Ali ni to najlepše plačilo za vse, kar počnem v življenju?
Zelo rada se spomnim tudi dogodkov, ki sem jih vodila na visoki državni ravni, kot je dan slovensko-ameriškega prijateljstva v Andražu nad Polzelo. To so bili dogodki, ob katerih sem se učila, rasla in si jih bom zapomnila za vse večne čase. Nikoli ne bom pozabila hvaležnih stiskov rok ljudi po končanih dogodkih. In elektronskih ali kratkih sporočil, ki mi jih ljudje pošiljajo še nekaj dni po dogodkih.
Knjižnici ste namenili velik del svojega življenja. Je bilo kdaj težko ločiti službene obveznosti od zasebnosti?
Seveda. Ločnice še vedno ne znam postaviti. Knjižnica je moje življenje in moje življenje je knjižnica. Včasih se pošalim, da me čudi, da je mož še ostal z mano, saj prva leta ob prevzemu direktorske vloge nisem šla niti na krajši dopust brez računalnika. Sploh v prvem mandatu, ko sem želela postaviti stvari na noge. Pri nas namreč nimamo pravnika, kadrovnika ali tajnice, nimam niti pomočnice. Odgovorna sem za vse, kar se zgodi, in za vse, kar se ne. Sama pišem pogodbe o zaposlitvi, anekse, komuniciram s čistilnim servisom in z računovodstvom, ukvarjam se z nekaterimi razpisi …
Skratka, včasih je knjižnica tudi v mojih sanjah. Res sem vpeta vanjo. Delo v njej sprejemam kot poslanstvo. Najprej sem bila zato zelo prizadeta, včasih tudi žalostna, ko smo v knjižnici kdaj dobili tudi kakšno anonimno pismo, ko komu kaj ni bilo všeč. Sama sem vedno mislila, da delam v dobro vseh, a sem nato končno spoznala, da nikoli nismo vsi vsem všeč. To je lahkoverno pričakovanje. Moje načelo je: kar te ne uniči, te okrepi. Takšno je pač življenje. In lani januarja me je opomnilo, da se moram začeti ustavljati in delo začeti počasi odlagati.
Je bil to trenutek, ko ste prvič začeli resneje razmišljati o spremembah?
Da. Nikoli v vseh teh letih nisem bila bolniško odsotna in ko sem bila lani januarja odsotna kar tri tedne, sem ugotovila, da sem si ob službi zadala preveč stvari, ki jih moram začeti počasi odlagati. Tako sem se začela zahvaljevati za ponudbe za različna vodenja prireditev za druge. Pisala sem tudi izjemno veliko veznih besedil za druge ljudi in tudi tega zdaj več ne počnem. Veliko let sem bila zunanja sodelavka Polzelana, nekaj zadnjih let tudi glavna in odgovorna urednica. Zadnji dan lanskega leta sem se županu zahvalila za dolgoletno zaupanje. Pred več leti sem delala tudi na Radiu Tempo Polzela in Radiu Celje. Vsega je bilo preveč in zdaj počasi odlagam tudi vodstveno vlogo v knjižnici. Nisem pa še rekla zadnje besede glede tega, ali bom še ostala kakšen mesec ali ne. Glede tega se še nisem odločila.
Verjetno se od vodenja kulturnih dogodkov še ne boste povsem poslovili?
Marsikdo mi reče, naj vodenja dogodkov in kulturnih prireditev še ne dam na stran. Tudi sama pomislim, da bi kdaj pa kdaj še stopila na oder, saj to počnem z neizmernim veseljem. Čeprav imam vodenje v malem prstu, vsakokrat čutim prijetno vznemirjenje in tremo, ko stopim na oder. Ne vem, morda pa še kdaj kje. Ne rečem, da me ne mika.
»Mandat direktorice sem začela z zavedanjem, da ga bo nekoč konec. Takrat nisem vedela, koliko časa bo trajal, a zdaj čutim, da je prav, da se konča.«
Tudi če se bom upokojila, mi dolgčas zagotovo ne bo. Z možem imava veliko dejavnosti, saj oba rada hodiva in kolesariva. Pogosto se odpeljeva na morje ali v Kranjsko Goro. Na Švedskem imava hčerko, ki jo bova lahko tako še večkrat obiskala.
Imam tudi tri vnuke, dva v Sloveniji in enega na Švedskem. Še naprej bom sklepala zakonske zveze, saj to res rada počnem. Na poročnih obredih je vedno lepo, saj so vsi udeleženci srečni, veseli in dobre volje. Poroke so vrelci dobre energije. Skratka, prišel je čas, ko sem začutila in spoznala, da imam možnost izbire. In sem izbrala. To je neprecenljivo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
