POTOPIS: Od Hongkonga do tibetanskih planot Yunnana
V Novem tedniku to poletje potujemo v akciji Navdušite nas s potopisom in izbiramo avtorje najboljših popotniških zapisov. Po Kitajski nas je popeljala Sonja Salobir Lindsay.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Idejo za potovanje po Kitajski sem dobila povsem nepričakovano – na potopisnem predavanju Petra Zupanca in njegove žene Liu Yingying v knjigarni Antika v Celju. Pripovedovala sta o manj znanih pokrajinah južne Kitajske, o etničnih manjšinah, riževih terasah in življenju daleč od običajnih turističnih poti. Ob koncu večera sta omenila, da bi peljala manjšo skupino popotnikov na potovanje po teh krajih. Odločitev je padla skoraj v trenutku.
V naslednjih mesecih smo se večkrat srečali, uskladili okvirni načrt poti in se dogovorili za način potovanja. Na koncu smo potovali sami štirje, vključno z mojim možem, kar se je izkazalo za veliko prednost.
Liu Yingying je uredila vse rezervacije vlakov, hotelov in prevozov po celinski Kitajski, hkrati smo lahko načrt sproti prilagajali vremenu, počutju ali trenutnemu navdihu. Zato je bilo potovanje izjemno sproščeno in pristno. Z možem nisva bila del velike organizirane skupine, ampak majhne družbe, ki je lahko postala ob zanimivi tržnici, podaljšala večerjo ali spremenila smer poti, če jo je nek kraj posebej navdušil.
Mesto neverjetne energije
Po desetih urah leta iz Istanbula sva z možem sredi oktobra pristala v Hongkongu – mestu neonskih napisov, gostega prometa, tropske vlage in neverjetne energije. Že vožnja z avtobusom z letališča je bila posebno doživetje, saj smo se peljali čez enega najdaljših visečih mostov na svetu. Hongkong je drag, hiter in nekoliko kaotičen, a hkrati navdušujoč. Pod nebotičniki se skrivajo stare čajnice, templji in ulične restavracije, v katerih hrana diši po ingverju, sezamovem olju in pečenem mesu.
Najin hotel v Kowloonu je bil le nekaj minut hoje od znamenitega zaliva Victoria Harbour. Zvečer sva se med množico turistov in domačinov sprehodila ob obali in opazovala Symphony of Lights – vsakodnevni večerni svetlobni spektakel, ko se nebotičniki ob glasbi spremenijo v ogromno svetlobno kuliso. Naslednji dan sva se s trajektom Star Ferry odpeljala na otok Hongkong. Med vožnjo skozi zaliv se odpre pogled na eno najbolj prepoznavnih panoram na svetu.
Neskončen gozd stolpnic
Posebno doživetje je bila vožnja z zobato železnico Peak Tram na hrib Victoria Peak, od koder se Hongkong vidi kot neskončen gozd stolpnic med hribi in morjem.
Povsem drugačen svet sva doživela na otoku Lantau pri samostanu Po Lin. Do ogromnega bronastega Bude vodi 268 stopnic in do planote Ngong Ping ena najdaljših gondolskih žičnic v Aziji. Med 25-minutno vožnjo so se pod nama odpirali razgledi na morje, letališče in most Hongkong–Zhuhai–Macao.
Že v Hongkongu sva ugotovila, kako pomembne so na Kitajskem aplikacije. Brez telefona skoraj ne moreš kupiti kave, naročiti prevoza ali plačati računa. Aplikacije, kot so Alipay, WeChat, Amap in Papago, so postale nepogrešljive spremljevalke najine poti. Vse deluje digitalno, hitro in učinkovito. Tudi v majhni vaški trgovini pogosto plačaš zgolj s skeniranjem QR-kode.
Doživetje s hitrim vlakom
Pravi vstop na Kitajsko se je začel šele na hitrem vlaku proti Guilinu. Kitajski hitri vlaki so neverjetna izkušnja. Vse je tiho, hitro in natančno. Na peronu so na tleh označene številke vagonov, vlak se ustavi točno na označenem mestu. Vkrcavanje traja le nekaj minut. Ko vlak doseže hitrost več kot tristo kilometrov na uro, imaš občutek, kot da se pelješ samo sto. Šele pogled na zaslon razkrije, kako hitro v resnici drviš skozi pokrajino.
Na vlaku lahko naročiš kavo, juhe z rezanci ali riževe jedi kar s pomočjo QR-kode. Potniki si pogosto privoščijo že pripravljene rezance z vročo vodo, ki je na voljo v vsakem vagonu. Nekateri s seboj prinesejo cele vrečke hrane, na primer sadje, jajca, suho meso, tofu, čajne napitke … Vse je izjemno čisto in organizirano. Še posebej naju je presenetilo, kako mirni in potrpežljivi so ljudje, tudi na ogromnih postajah z več tisoč potniki.
Od riževih teras do gostoljubja
V pokrajini Guangxi sva prvič začutila podeželsko Kitajsko. Riževe terase Longji se po hribih vijejo kot zelene stopnice v nebo. Tam živijo pripadniki manjšin Zhuang in Yao. Med njimi so tudi znamenite ženske z izjemno dolgimi lasmi, ki jih nikoli ne strižejo. Domačini so bili izredno prijazni. Čeprav skoraj nihče ni govoril angleško, smo se sporazumevali s prevajalnikom na telefonu, a največ z nasmehi in s kretnjami.
Spominjam se večera v leseni hiši nad riževimi polji, ko smo ob sončnem zahodu jedli riž, pečen v bambusovih steblih, slanino z bambusom, rebrca in pili domače riževo vino. Gostiteljica nama je pripravila tudi zeliščni napitek iz sadeža luo han guo, ki ga domačini uporabljajo proti bolečemu grlu. Na balkonu sva opazovala meglice, ki so se počasi spuščale čez terase, v dolini so se prižigale prve luči.
Okusna in sveža kulinarika
Hrana je bila eden najlepših delov potovanja. Vsaka pokrajina ima svojo kuhinjo, svoje začimbe in načine priprave hrane. Jedli smo juhe z domačimi rezanci, govedino z ingverjem, svinjino z gobami, wontone, baozi in nešteto različic cmokov. Posebno doživetje sta bila hotpot z jakovim mesom v mestu Shangri-La ter večerja v restavraciji manjšine Dai, pri kateri so jedi postregli na velikem pladnju, na katerem se je šopiril pav.
Posebej se spominjam toplih zajtrkov – vroče juhe z rezanci ob jutranji megli nad riževimi polji ali sladke ananasove štručke v Hongkongu. Hrana je bila pogosto izjemno poceni, a okusna in sveža.
Številne zanimive navade
V vaseh etničnih manjšin Dong in Miao sva spoznavala povsem drugačen način življenja. Leseni stolpi brez enega samega žeblja, mostovi, ki naj bi odganjali zle duhove, in prazniki žetve, ob katerih domačini igrajo na tradicionalno glasbilo lusheng.
Ko smo po naključju prišli na praznovanje ob koncu žetve, so nas domačini takoj povabili k mizam. Ponujali so nam domače žganje, hrano in cigarete. Otroci so nama prinašali sladkarije, starejši so se smejali najinim poskusom izgovorjave kitajskih besed.
Ženske v teh vaseh nosijo bogato okrašene pričeske, v katere vpletajo dodatke iz črne volne in cvetja. Mnogi mladi se danes selijo v mesta, vendar država močno spodbuja ohranjanje tradicij in razvoj turizma. Včasih je občutek pristen, drugič nekoliko preveč turističen, a kljub temu sva marsikje še vedno začutila toplino in ponos domačinov.
Dežela nasprotij
Kitajska je polna nasprotij. Na eni strani starodavne tradicije, na drugi tehnološka prihodnost. V trgovini pogosto sploh ne moreš plačati z gotovino, nekaj ur stran ljudje še vedno sušijo riž pred lesenimi hišami in kuhajo na odprtem ognju. Mladi ves čas fotografirajo in snemajo za družbena omrežja, starejši zvečer na trgih plešejo skupinske plese ali igrajo karte.
Južno od oblakov
V provinci Yunnan, ki ji Kitajci pravijo južno od oblakov, sva obiskala Dali, Lijiang in Shangri-La. Dali ob jezeru Erhai naju je navdušil s počasnejšim ritmom življenja, starimi hišami in tržnicami, polnimi sadja, gob, začimb in čajev. Ob jezeru sva pila kavo iz mobilnega avtomata za espresso, medtem ko so se okoli naju fotografirali mladoporočenci v razkošnih oblekah. Predporočno fotografiranje je na Kitajskem prava industrija.
V mestu Weishan sva obiskala staro rezidenco bogate trgovske družine in srečala lastnika majhne kavarne iz Singapurja, ki nama je ob cheesecaku in slivovem vinu pripovedoval zgodbe o življenju na Kitajskem. Takšni nepričakovani pogovori so pogosto ostali v spominu še bolj kot znamenitosti.
Davek množičnega turizma
Lijiang s kamnitimi ulicami in z vodnimi kanali deluje kot labirint trgovin, čajnic in restavracij. Nad mestom se dviga zasnežena gora Jade Dragon Snow Mountain, ki se zrcali v znamenitem parku Black Dragon Pool. A tam sva prvič občutila tudi drugo plat množičnega turizma. Nekatere tradicionalne vasi so postale predvsem kulisa za trgovine in fotografiranje turistov v izposojenih narodnih nošah.
Zato smo nekoliko prej odpotovali v Shangri-La, mesto na robu Tibeta, v katerem se začne povsem drugačen svet. Molilne zastavice plapolajo med hišami, ljudje vrtijo molilna kolesa, večeri se končajo s skupinskimi plesi na glavnem trgu. Poseben vtis je name naredil tibetanski samostan Songzanlin, največji tibetanski budistični samostan zunaj Tibeta. Ob jutranjem soncu so se zlati strešniki svetili nad jesensko obarvanimi drevesi, v molilnicah so menihi tiho recitirali molitve.
Izzivi sodobne države
Na poti sva veliko izvedela tudi o sodobni Kitajski. Mladi imajo izredno naporen šolski sistem in pogosto ostajajo v šoli do poznega večera. Država ogromno vlaga v infrastrukturo, zato tudi najbolj oddaljene kraje povezujejo hitre železnice, viadukti in avtoceste. Hkrati domačini odkrito govorijo tudi o težavah, kot so brezposelnost, draga stanovanja in vedno večje razlike med mesti in podeželjem.
Po skoraj treh tednih sva se vrnila v Hongkong, nato v Istanbul in domov. Ko danes pomislim na Kitajsko, se najprej spomnim ljudi. Nasmehov prodajalk na tržnicah, otrok, ki so želeli vaditi angleščino, starejših žensk v pisanih nošah in večerov ob skupnih večerjah.
Hvaležna za posebno popotnico
Najina največja sreča je bila, da sva z možem državo spoznavala s pomočjo Petra in Liu Yingying. Ker že mnogo let živita na Kitajskem, sta nama omogočila vpogled v vsakdanje življenje, ki ga običajen turist skoraj ne more doživeti. Pokazala sta nama kraje, kamor turistične skupine redko zaidejo, nama pomagala razumeti ljudi, navade ter hitro spreminjajočo se družbo in nama odprla vrata v Kitajsko, ki je večina obiskovalcev nikoli ne vidi.
Ganxieni – hvala za nepozabno potovanje.
SONJA SALOBIR LINDSAY
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
