Dominik Beršnjak: "Če bi mi takrat imeli Riero, bi bili vsi boljši igralci"
V turbulentnem začetku tedna, ko se je pri NK Celje znova vse postavilo na glavo, se navijači Vzhodne tribune spominjajo nogometaša, ki je klub pred leti pomagal graditi.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nogometni klubi se spreminjajo. Trenerji prihajajo in odhajajo, igralci prestopajo, cilji postajajo vse višji. A obstajajo ljudje, katerih sled ostane. Ne glede na to, kdo sedi na klopi in kdo nosi dres.
V turbulentnem začetku tedna, ko se je pri NK Celje tik pred evropskim obračunom proti Bayer Leverkusen zgodila nova trenerska menjava, so se navijači Vzhodne tribune odločili pogledati nazaj. K človeku, ki je Celje doživel v nekem drugem času. K človeku, ki ve, kako je bilo nositi celjski grb, še preden so prišli veliki evropski večeri in visoke ambicije.
Dominik Beršnjak.
Eden najboljših vezistov v zgodovini NK Celje, ki trenutno na novo priložnost čaka v Rogaški Slatini, kjer je našel svoj dom. 220 nastopov, 52 zadetkov, pokalna lovorika. Vezist pred svojim časom, box-to-box maestro, ki je znal povezovati igro, pokrivati ogromno prostora in za ekipo narediti tisto, česar statistika pogosto ne zna izmeriti. Leta 2006 je bil član slovenske nogometne reprezentance, za katero je zaigral enkrat, leta 2018 je prvič postal trener. Nazadnje se je v trenerski vlogi preizkusil v bolgarskem Botev Plovdiv II, ki ga je zapustil maja lani.
V Celju, takratnem Publikumu, je izkusil marsikaj. Od najlepših trenutkov do težkih obdobij. Od zmag in lovorik do dni, ko ni bilo vse tako preprosto. Bil je eden tistih, ki niso igrali zgolj za svoj trenutek, temveč so pomagali graditi klub, ki ga danes poznamo kot enega najvidnejših slovenskih nogometnih zgodb.
Od Vranskega do Publikuma in naprej
Zato je v tednu, ko se je pri Celju znova vse postavilo na glavo, pogled nazaj še toliko bolj zanimiv. Vitor Campelos je moral po skoraj natanko šestih mesecih (od 13. marca do 14. septembra) in odigranih 25 tekmah zapustiti klop, Zoran Zeljković je ekipo prevzel tik pred evropskim izzivom. Ob tem je reprezentančni seznam odprl še eno celjsko vprašanje: Benjamin Verbič in Mark Zabukovnik sta dobila vpoklic, Svit Sešlar pa je ostal brez njega.
Sedanjost je torej polna vprašanj. A odgovore o tem, od kod je Celje prišlo, lahko najdemo tudi v zgodbah ljudi, ki so bili del poti, ko je bila ta še precej drugačna. Eden takšnih je zagotovo 45-letni Beršnjak. To ni le intervju z nekdanjim nogometašem. Je pogovor z enim od ljudi, ki so pustili del sebe v zgodovini NK Celje.
Takih ljudi ne pozabimo, so zapisali na facebook strani Vzhodna tribuna - NK Celje 1919.
V nadaljevanju objavljamo intervju, ki je sestavljen iz naključnih vprašanj iz skupine Vzhodna tribuna - NK Celje 1919.
Kako se spominjaš svojih začetkov pri NK Celje in kaj ti ta klub pomeni danes, ko na svojo kariero gledaš z razdalje?
Kdo je v mladih letih najbolj vplival na tvoj razvoj in ti pomagal narediti preskok v članski nogomet?
Eden najboljših trenerjev v mojem življenju je bil Kasim Kokot. On je iz mladega fanta naredil profesionalnega igralca. Dal mi je vse znanje, tehnično me je izbrusil, me vodil in vložil ogromno truda vame — predvsem z jutranjimi individualnimi treningi, na katerih sem se res razvil. Njemu gre vsa zahvala, da sem iz nogometa nekaj naredil.
Kako zahtevno je bilo kot mlad nogometaš zapustiti domače okolje in se podati v tujino?
Če pogledam nazaj, pri dvajsetih letih še nisem bil dovolj zrel za odhod. Žal nisem bil pripravljen in to je bila verjetno ena mojih največjih napak. Kakovost sem imel, takrat sem bil eden najboljših igralcev slovenske lige in sledil je prestop v Belgijo, v Genk. Klub je igral v Ligi prvakov, tako da je bil to ogromen korak v moji karieri. A če bi se odločal danes, bi ostal v Sloveniji še kakšno leto. Predvsem mentalno na tako velik korak še nisem bil pripravljen.
Del kariere si preživel v Belgiji. Kako se spominjaš tega obdobja in kakšen vtis je nate naredil belgijski nogomet?
Belgijski nogomet je bil precej hitrejši in močnejši — predvsem veliko afriških igralcev z neverjetno fizično močjo. Na žalost sem prišel zadnji dan prestopnega roka, kar pomeni, da nisem opravil priprav z ekipo, in to je bil velik minus na startu. Kmalu zatem sem se poškodoval; dva meseca sem bil zunaj zaradi stopala, in ravno ko sem se začel vračati, me je ustavila še druga poškodba. Skratka, ni šlo tako, kot sem si zamislil.
Kaj je bila največja razlika med nogometom, ki si ga poznal iz Slovenije, in tistim, kar si doživel v Belgiji?
Igra je bila veliko hitrejša, igralci pa pametnejši. Na tekmah si imel bistveno manj prostora in za tako novo okolje potrebuješ čas, da se prilagodiš. Fasciniralo me je, da so bili stadioni vedno polni navijačev. In profesionalizem: v primerjavi s tem, od koder sem prišel, je bila to razlika kot noč in dan.
Tvoja naslednja zanimiva izkušnja je bila Romunija. Kakšne spomine imaš na igranje tam in kako zahtevno je bilo romunsko nogometno okolje?
Zame je bilo to najlepše obdobje kariere. Dve leti in pol v Romuniji, kjer je bila liga takrat precej močnejša, kot je danes. Veliko klubov, denimo Steaua, je igralo v Ligi prvakov. Romunska liga je bila na bistveno višji ravni od slovenske. Če se spomnite, je bil to čas, ko so romunsko reprezentanco imenovali "Brazilci s Karpatov" — z igralci, kot je bil Hagi. Močna liga in močna reprezentanca.
Belgija in Romunija sta nogometno precej različni državi. Kje si se počutil bolje in kateri nogomet ti je bolj ustrezal?
Precej bolje sem se počutil v Romuniji. Predvsem zato, ker sem veliko igral in bil stalni član prve enajsterice. Rekel bi, da mi je romunska liga bolj ustrezala.
Ena najbolj eksotičnih postaj tvoje kariere je bil Mjanmar. Kako je sploh prišlo do možnosti, da kariero nadaljuješ tako daleč od Slovenije?
Poklical me je menedžer in povedal, da imajo ponudbo. Bilo je skoraj na koncu moje kariere, jaz pa sem si od nekdaj želel kariero zaključiti v tujini.
Tudi sam sem v drugi ligi igral isti sistem, pred tremi, štirimi leti, zato natanko vem, kaj je počel in kako je to vpeljal. Iskreno me veseli, da je v Celju dosegel tako dober rezultat. Meni je to tudi potrdilo, da se na takšen način res da igrati.
V tej ekipi bi se videl v vlogi, kakršno je imel Krešić, ali pa Sešlar, malo bolj spredaj, bližje golu. Če bi mi v tistem obdobju imeli Riero, bi bili vsi boljši igralci. Naredil bi nas boljše, ker ima rad tehnične igralce, igralce, ki razmišljajo z glavo in akcijo zaključijo z golom. In prav takšen igralec sem bil.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
