Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Bruna Korent

Pa vendar jima je uspelo nekaj skoraj nemogočega: po 600 prevoženih kilometrih čez sipine sta prišla do cilja. Sta ena redkih Slovencev, ki so se upali udeležiti te dirke, in ena redkih, ki jima je uspelo.

V puščavi si sam. Najprej čutiš svobodo, nato tesnobo in domotožje.

Približno 500 jih je stalo v koloni za startno črto dirke Titan čez Maroko; med kolesarji so bili tako profesionalni tekmovalci kot amaterski kolesarji, med katere spadata tudi naša sogovornika, ki sta bila prvič del takega tekmovanja. Dolgih 589 kilometrov poti je bilo razdeljenih na šest etap, ki so jih morali prevoziti v pičlih šestih dneh. Čakalo ju je 6000 metrov vzponov, brezpotja, sipine, potoki, kanjoni, kamele, predvsem pa puščava in neskončne ravnice. »Za naju je bila glavna zmaga sicer že to, da sva lahko bila na startu,« pripoveduje Rok. Že dan pred začetkom dirke sta imela kup težav: Rokovega kolesa na letališču niso mogli vzeti na prepolno letalo.

Domači

Zgodba Zvoneta Kozamernika pretrese do srca

»Po neskončnih kolobocijah in pomoči organizatorja, direktorja hotela, direktorja letališča Ouarzazate in direktorja letališča Casablanca sva izvedela, da bo kolo okoli enih zjutraj, le sedem ur pred dirko, le prispelo na letališče,« mi Martin opiše njuno neverjetno srečo. Tako je moral Rok na večurno vožnjo z avtobusom iz kampa, da je prevzel svoje kolo. Vrnil se je še ravno pravi čas, da je za dve uri zatisnil oči, in že je tekmovalcem v kampu zazvonila budilka. Po zajtrku so pripravili kolesa in začeli prvo dirko od šestih.