družiinski argiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Peter Hribernik se je rodil 29. decembra leta 1940 v Celju. Umrl je v 86. letu starosti. Svojci in prijatelji se bodo od njega poslovili danes na celjskem pokopališču (14.00). V spomin je zapis pripravil Aleš Praznik, nekdanji celjski rokometaš in mladinski svetovni prvak z reprezentanco Jugoslavije.

»Naš Pero. Prepričan sem, da lahko vse, kar bom zapisal, velja v imenu vseh rokometašev, ki smo te dobro poznali. Saj ne vem, kako naj začnem globoko pretresen ob vesti, da si nas zapustil. Čeprav sta se najini poti razšli že davno tega zaradi mojega odhoda v Ljubljano, sem Te bil vedno znova vesel, ko sva se srečala. Tvoja pojava je vedno izžarevala neko posebno avro. Vedno vrhunsko urejen zagorele polti in športnik od nog do glave. Kot nadobudni rokometaš sem gledal tvoje poteze v moštvu Trim Teama, v katerem ste veterani še vedno kazali svoje mojstrstvo, nekajkrat pa smo bili celo nasprotniki na trening tekmah. Vaša zagnanost in odnos do športa bi tudi danes lahko bili za vzgled mladim.

Nikoli ne bom pozabil dne, ko sem prvič šel na gostovanje s članskim moštvom v 1. jugoslovanski ligi star komaj šestnajst let. Do vsakega od nas si imel pristop, kot da smo tvoji sinovi in s tvojim razumevanjem naših mladostnih muh smo se mnogo lažje prebijali skozi krizna leta odraščanja. Na pripravah na Kopah si nam omogočal neomejene › požrtije‹ po napornih treningih pod vodstvom legendarnega olimpijskega prvaka iz Münchna 1972 Slobodana Miškovića -Čileta, vedoč za našo volčjo lakoto ob oblikovanju športnih teles in zorenju na vseh področjih.

V tistih časih smo se na priprave in trening tekme vozili v osebnih vozilih vas nekaj zanesenjakov, ki ste za to žrtvovali svoj čas in energijo. Vsi odlični vozniki v za takrat solidno udobnih vozilih ste bili znani po sicer živahni, a varni vožnji. Je pa znana anekdota mojih predhodnikov, ko ste na poti v Ribnico štiri vozila dobesedno parkirali eden za drugim pri izletu s cestišča; na srečo brez posledic, a z obilo smeha in dobre volje tudi ob pripovedovanju o tem dogodku.

Za marsikoga od nas iz različnih družin je bilo v tistem času tudi posebno doživetje, ko si nas odpeljal na večerjo v konobo blizu Poreča, kjer smo bili na pripravah. Temu bi danes rekli ›team building‹, mi smo pa rekli delat ›klapo‹. Marsikdo izmed nas je zaužil marsikaj prvič v takšni ali drugačni obliki. Tudi za te stvari si bil pravi ›šmeker‹ in kozmopolit. Nepozabna je bila tudi naša pot z vlakom v makedonski Prilep, kjer smo branili naslov mladinskih klubskih prvakov SFRJ z moštvom, ki je bilo v večini nižje rasti podobno kot Ti, a ravno s tvojo vzpodbudo in samozavestjo smo premagali v finalu slavno Metaloplastiko iz Šabca, v kateri je igral tudi kasnejši svetovni in olimpijski prvak in naš selektor Veselin Vujović.

Pa še nekaj zelo pomembnega je bilo v naših odnosih s tabo. Navzlic veliki razliki v letih smo Te lahko tikali, pa zaradi tega medsebojno spoštovanje ni bilo nič manjše. Za nas si bil ter ostajaš spoštovani in priljubljeni Pero ali tehniko, kot so ti rekli nekateri starejši člani v prvem moštvu RK Aero Celja. Tako zame kot za vse ostale pa si bil nedvomno dobri duh moštva in človek, za katerega marsikdaj nekdo sploh ne ve, da obstaja, a je še kako pomemben za končni uspeh moštva.

Tudi zahvaljujoč tvoji službi v Libeli, kjer si opravljal delo referenta za rekreacijo in družbeni standard, kot se je temu reklo takrat, si imel še bolj izostren občutek za delo z ljudmi in organizacijo aktivnosti. Občasno pa ravno zaradi tega tudi kakšno uro več časa za nas rokometaše, seveda z razumevanjem podjetja kot družbeno odgovornega za šport. Do zadnjega diha - tako rekoč - si redno obiskoval tekme celjskega kluba, se aktivno rekreiral tudi z igranjem nogometa in redno obiskoval sprehajališča ob Savinji in na vseh prizoriščih bo zevala velika praznina ob tvoji tuzemski odsotnosti

Ljudje kot Ti, dragi Pero, so prevečkrat neopazni, a ko vas ni več, se čuti globoka praznina. Pravijo, da človek umre dvakrat. Prvič, ko telo zapusti duša in drugič, ko ga nihče več ne omeni. Zate lahko rečemo, da boš živel še vse dotlej, dokler bo kdorkoli izmed nas rokometašev, ki smo Te imeli radi in spoštovali, ostal živ. Ostani vedrega športnega duha in takšen, kakršnega smo te imeli vsi radi, tudi tam, od koder nas zdaj gledaš. Nekoč pa boš imel tudi tam svoje priljubljene igralce in moštva, kar Ti bo nedvomno v veselje kot nekoč."