Arhiv RN

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zgodba 24-letnika razkriva plat športa, ki je navijači običajno ne vidijo: dolge mesece rehabilitacije, dvome, osamljenost in boj za zaupanje v lastno telo.

Ko se športnik po dolgi poškodbi vrne na igrišče, je pogosto videti, kot da je najtežji del poti za njim. Operacija je uspela, mišice so spet dovolj močne, zdravniki dovolijo trening. Toda prav takrat se lahko začne druga, veliko manj vidna bitka.

Russell Westbrook

Po 18 sezonah je konec: Poslavlja se eden največjih zvezdnikov NBA

Spolno izsiljevanje

NCAA in FBI združila moči za zaščito športnikov pred spletnim nadlegovanjem

Raziskave športne psihologije že dolgo kažejo, da telesna pripravljenost in psihološka pripravljenost za vrnitev nista nujno isto. Strah pred ponovno poškodbo je eden najpogostejših razlogov, zaradi katerih se športniki po poškodbah kolena ne vrnejo na prejšnjo raven. Pomembno vlogo igrajo tudi samozavest, zaupanje v poškodovani del telesa in podpora okolice.

Koleno je zateklo čez noč

Za košarkarja Roka Nemaniča se je vse začelo na način, ki ga sploh ni mogel predvideti. »Do poškodbe je prišlo čez noč. Nekega jutra med poletjem pred začetkom priprav sem se zbudil z zatečenim kolenom,« pripoveduje. Magnetna resonanca je pokazala poškodbo hrustanca. Najverjetneje jo je staknil že prej ob neposrednem udarcu na treningu ali tekmi, vendar trenutka poškodbe ni znal določiti.

»V košarki je takšnih kontaktov veliko. Ker so se posledice pokazale z zamikom, je bil zame šok, ko sem se tisto jutro zbudil z zatečenim kolenom.« Po pregledih pri več ortopedih je dobil priporočilo, da je dolgoročno najboljša rešitev operacija. Odločil se je hitro. Poseg, ki ga je plačal sam, je opravil novembra 2024. Napoved je bila relativno spodbudna: rehabilitacija naj bi trajala od šest do devet mesecev.

Ko ti čez noč vzamejo nekaj, za kar si delal leta

Čas poškodbe je bil zanj še toliko bolj boleč. Za njim je bila dobra sezona v Domžalah, ki jo je njegova ekipa končala s porazom proti Cedeviti Olimpiji v finalu državnega prvenstva. Nemanič je pričakoval, da bo naredil naslednji korak.

»V naslednji sezoni sem se nadejal še večje vloge in več odgovornosti v ekipi. Tudi čez poletje sem veliko treniral in se pripravljal, da bi naredil še korak naprej v svoji igri. Potem pa sem imel občutek, kot da mi je bilo čez noč vse odvzeto.«

Prva reakcija je bila značilna za športnika: čim prej nazaj. »Veliko sem razmišljal, kaj to pomeni zame in mojo kariero. Želel sem se samo čim hitreje vrniti na igrišče. Verjel sem, da bo rehabilitacija trajala šest mesecev, kot so mi rekli zdravniki, potem pa bom naslednjo sezono nadaljeval tam, kjer sem ostal.«

Tedni so postajali meseci

Toda rehabilitacija se ne ravna vedno po koledarju. Po operaciji je šest tednov nosil opornico in noge ni smel obremenjevati v pokrčenem položaju. Že takrat je začel krepiti kvadriceps, povečevati gibljivost kolena in obiskovati fizioterapijo. Nato je prišlo postopno delo v fitnesu s kineziologom. Tedni so postajali meseci.

»Rehabilitacija je trajala dlje, kot sem pričakoval, zato je postalo zahtevno tudi za mojo glavo. Napredoval sem po polžje.« Kontrolni pregledi so govorili eno, občutek v kolenu pa drugo. »Pri zdravniku je bilo vse tako, kot mora biti. Govoril mi je, da bi že moral biti v redu, dejansko stanje pa je bilo slabše. Dolgo me je spremljala bolečina, ki se je nisem mogel znebiti.«

R.M.

Ko posnetek pravi, da je vse v redu, koleno pa boli

Prav tu se je pokazalo, kako zapletena je lahko rehabilitacija poškodovanega sklepa. Magister kineziologije Zoran Žlof Androjna, ki je pozneje prevzel pomembno vlogo pri Rokovi vrnitvi, opozarja, da izvid oziroma slika sklepa ne pove nujno vsega o tem, kako ta sklep dejansko deluje.

»Slika sklepa ni vedno dobro korelirana z njegovo funkcijo. Prav tako je sklepni hrustanec zaradi svoje neprekrvavljenosti zelo občutljivo tkivo, ki se adaptira precej počasi,« pojasnjuje.

Prav prehitevanje naravnih procesov prilagajanja tkiva lahko po njegovih besedah športnika ujame v začaran krog. »Neupoštevanje zakonitosti prilagoditev posameznega tkiva lahko privede do frustracije in vrtenja v krogu, kar se je na začetku dogajalo tudi nama,« pravi vodja kineziologije v fizioterapevtski kliniki Sanatis.

Prelomnica zato ni bila ena čudežna vaja ali terapija, ampak sprememba načina obremenjevanja kolena. »Po spremembi strategije obremenjevanja sva se premaknila z 'mrtve točke' in začela dejansko napredovati,« pravi Žlof Androjna.

Pomemben del novega pristopa je bilo tudi redno merjenje moči. Namesto da bi napredek presojala samo po občutku ali bolečini, sta dobila objektivne podatke.

»Ogromno je pomagalo tudi sprotno merjenje moči v obliki izometričnih meritev, s katerimi sva lahko objektivno spremljala odziv kolena iz tedna v teden.« Za športnika, ki je mesece poslušal svoje telo in se spraševal, ali sploh napreduje, so številke pomenile nekaj zelo konkretnega: dokaz, da se nekaj vendarle spreminja.

»Težja je bila glava«

Ko danes primerja fizično bolečino in psihološko breme skoraj dveletne odsotnosti, Nemanič nima veliko dvomov. »Fizični del je pri športnikih nekaj vsakdanjega, zato je bil zame definitivno težji psihološki del.«

Najtežje je bilo vztrajati takrat, ko rezultatov dela ni bilo mogoče videti. »Ostati moraš potrpežljiv in vsak dan delati po svojem načrtu tudi takrat, ko ne vidiš takoj napredka in učinka ali pa sploh ne veš natančno, kam se premikaš.« Priznava tudi, da je sprva skušal prehitevati proces. »Morda sem si s prehitevanjem in siljenjem naredil tudi več škode, ampak tudi tega sem se moral naučiti.«

Anadolu Efes

Pablo Laso ostaja v Turčiji, k njemu iz NBA prihaja hrvaški zvezdnik

Prav to je eden osrednjih problemov vračanja po hudih poškodbah. Pregledi raziskav športnih poškodb kažejo, da imajo strah pred novo poškodbo, frustracije, negotovost in občutek izgube nadzora pomemben vpliv na vrnitev. Višja psihološka pripravljenost je povezana z večjo možnostjo uspešne vrnitve v šport, medtem ko je nizka psihološka pripravljenost po rekonstrukciji križne vezi povezana celo z večjim tveganjem za ponovno poškodbo, ugotavljata športna raziskovalca Kate E. Webster in Julian A. Feller.

Telo zmore, toda ali mu glava zaupa?

Da telesnega in psihološkega dela rehabilitacije ni mogoče preprosto ločiti, poudarja tudi Žlof Androjna. »Psihološki del je prav toliko pomemben kot fizični, se pa medsebojno močno prepletata.«

Pri športniku lahko namreč pride trenutek, ko je njegovo telo določeno gibanje že sposobno izvesti, vendar mu sam še ne zaupa. Zato vloga vadbe med rehabilitacijo ni samo v tem, da ponovno zgradi mišice.

»Postopne progresije intenzivnejših gibalnih vzorcev prav toliko vplivajo psihično kot fizično. Vloga vadbe v rehabilitaciji torej ni zgolj morfološka sprememba telesa, temveč tudi pridobivanje samozavesti in premagovanje inhibicij pri gibih, ki smo jih fizično že sposobni izvesti.«

Pri Nemaniču so bile tudi zato pomembne meritve moči. »Po Rokovih besedah so mu zelo pomagale redne meritve moči, prek katerih je lahko videl napredek tudi v trenutkih, ko je bila glava v dvomih,« pravi kineziolog.

Ko ekipa igra naprej, ti pa čakaš

Pri ekipnih športih obstaja še ena težava. Ekipa se zaradi poškodbe posameznika ne ustavi. Soigralci trenirajo, potujejo in igrajo tekme, trener išče nove rešitve, nekdo drug prevzame minute poškodovanega igralca. Poškodovani športnik je lahko še vedno del ekipe, vendar njegov vsakdan nenadoma postane popolnoma drugačen.

Tudi zato strokovnjaki poudarjajo pomen okolice. Raziskave ugotavljajo, da ima socialna podpora veliko vlogo skozi celoten proces rehabilitacije, še posebej ob poškodbi, med dolgotrajnim okrevanjem in ob vrnitvi na igrišče.

Nemanič dobro ve, koliko pomeni, da v takšnem obdobju nisi sam. »Čeprav rehabilitacijo delaš sam in moraš treninge opraviti sam, je veliko lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo.«

Najprej omeni najbližje. »Najbolj sem hvaležen svoji punci Ajdi in svoji družini, ki mi stojita ob strani.« Pomemben korak je bila tudi odločitev, da poišče strokovno pomoč. »V veliko pomoč mi je bilo obiskovanje športne psihologinje, ki mi je pomagala sprocesirati nekatere stvari.«

Prelomnico v fizičnem delu rehabilitacije pa je našel pri Žlofu Androjni. »Z njim sva našla pravi pristop za moje koleno in rehabilitacija je potem potekala bolj tekoče.«

»Zakaj ravno jaz?«

Dolga odsotnost športniku pusti ogromno časa za razmišljanje. Nemanič pravi, da je poškodbe vedno sprejemal kot sestavni del profesionalnega športa. Ni pa pričakoval, da bo njegova trajala tako dolgo. »Računal sem, da bom, če naredim vse pravilno in po načrtu, hitro nazaj na igrišču. Ampak temu ni bilo tako.«

Sledilo je obdobje frustracij. »Spraševal sem se, zakaj se ravno meni to dogaja in kaj delam narobe. Težko je bilo tudi zato, ker nihče ni točno vedel, kaj je narobe in kako mi pomagati. Vsi so govorili samo, da koleno potrebuje več časa. Športnika, ki se mu mudi dokazovati, pa to nikoli ne spravi v dobro voljo.«

Najtežje obdobje je prišlo približno takrat, ko je po prvotnih napovedih že pričakoval vrnitev. »Na začetku naslednje sezone, ko bi že moral biti pripravljen, mi je bilo najhuje. Takrat sem moral sprejeti, da moji poti še ni usojeno, da se bo nadaljevala, in odločil sem se, da poleg rehabilitacije začnem delati še druge stvari.«

Kdo sem, če trenutno nisem košarkar?

Poškodba lahko športnika prisili tudi v vprašanje, ki si ga med vsakodnevnim ritmom treningov in tekem morda nikoli ne postavi: kdo sem brez svojega športa?

Raziskovalci temu pravijo športna identiteta. Močna povezanost lastne identitete s športom je lahko velika motivacija, ob dolgotrajni poškodbi pa lahko postane tudi breme, saj športnik začasno izgubi nekaj, okoli česar je gradil velik del svojega življenja, pišeta Siqi Liu in Young-Eun Noh v raziskavi o športni identiteti, socialni podpori in psihološki pripravljenosti za vrnitev v šport.

Nemanič je bil ves čas prepričan, da se bo vrnil. Toda vmes je začel graditi tudi življenje zunaj parketa. »Vedno sem verjel, da se bom enkrat vrnil na igrišče, vprašanje je bilo samo, kdaj. Želel pa sem ta čas čim bolje izkoristiti.«

Vpisal se je na študij ekonomije in končal prvi letnik. Preizkusil je tudi povsem drugačno delovno okolje. »Osem mesecev sem delal v strežbi v bistroju FTP v Ljubljani, kjer imajo mimogrede odlična kosila, da sem lahko tudi nekaj zaslužil.«

Izkušnja mu je spremenila pogled na prihodnost. »Ugotovil sem, da imam v življenju dovolj časa, predvsem pa želje in energije, da delam več stvari. Seveda je košarka prioriteta, nameravam pa nadaljevati in končati fakulteto ter se morda preizkusiti še v kakšni drugi stvari, ki bi me zanimala poleg košarke.«

Mnogi so morali začeti znova

Nemaničeva zgodba nikakor ni osamljen primer. Tudi slovenski reprezentant Vlatko Čančar je avgusta 2023 na pripravljalni tekmi reprezentance utrpel strgano sprednjo križno vez levega kolena. Denver Nuggets so pozneje potrdili operativno rekonstrukcijo vezi, Čančar pa je zaradi poškodbe izpustil celotno sezono NBA 2023/24. Julija 2026 je podpisal pogodbo s španskim Burgosom, zdaj je zaradi bolečin ponovno izpustil pomembne reprezentančne tekme.

V ligi NBA je podobno dolgo pot prehodil tudi Jamal Murray, še en član Denverja, ki je po strgani križni vezi, poškodbo kariere je utrpel brez neposrednega stika ob prodoru proti košu na tekmi z Golden State Warriors,  izpustil približno 18 mesecev, preden se je leta 2022 vrnil na parket.

Še bolj surovo je izkušnjo rehabilitacije nekoč opisal nekdanji zvezdnik lige NBA Jabari Parker, ki si je isto križno vez strgal kar dvakrat. Njegovo okrevanje so zaznamovali dolgi in ponavljajoči se dnevi enakih vaj. Paul George, ki je tudi sam prestal težko poškodbo noge, je ob Parkerjevi zgodbi izpostavil prav monotonost rehabilitacije: pri igranju je vsak večer drugačen, pri rehabilitaciji pa mesece ponavljaš podobne vaje, da ponovno zgradiš mišice in samozavest.

To je svet daleč od navijaških tribun, zmag in statistike. In vendar imajo omenjeni košarkarji nekaj, česar Nemanič pred poškodbo še ni imel priložnosti doseči: v profesionalnem športu so se že uveljavili in si zagotovili položaj. Veliko več je zgodb, kakršna je Rokova, ko lahko poškodba športne sanje prekine še preden zares poletijo in preden športnik sploh dobi priložnost pokazati ves talent ter leta vloženega dela.

Iz fitnesa nazaj v kaos košarkarske tekme

Po skoraj dveh letih brez tekmovalne košarke pa ni dovolj, da je koleno zdravo in mišica močna. Košarkarja čakajo sprinti, eksplozivna ustavljanja, spremembe smeri, skoki, doskoki in predvsem nepredvidljivi kontakti z nasprotniki. Tega noben fitnes ne more v celoti posnemati.

»Tekmovalnih zahtev zunaj igrišča ne bomo mogli nikoli stoodstotno poustvariti,« priznava Žlof Androjna. »Naš cilj je postopoma doseči najboljši možen približek oziroma tkivo in živčni sistem pripraviti na intenzivnost in volumen, ki ga čakata.« Ključ je ponovno v postopnosti. »S postopno progresijo lahko posameznika skozi tedne in mesece doslednega dela vrnemo v intenzivnejšo obremenitev.«

Prav v tem se skriva ena zadnjih velikih ovir Nemaničeve vrnitve: eno je opraviti nadzorovan trening, drugo pa prenesti ritem profesionalne košarke, kjer telo nima vedno časa za idealno regeneracijo.

Nazaj želi tekmovalnost

Po skoraj dveh letih Nemanič danes govori drugače kot v prvih mesecih po operaciji. Ne govori več o tem, koliko mesecev naj bi trajala rehabilitacija. Govori o tem, da je pripravljen.

»Počutim se pripravljenega na povratek. Komaj čakam, da lahko spet treniram in tekmujem z ekipo.«

In prav tekmovanje je bilo tisto, kar je najbolj pogrešal. »Mislim, da sem v teh dveh letih najbolj pogrešal prav to tekmovalnost.« Toda vrnitev po tako dolgem premoru ni samo vprašanje njegovega občutka. Klubi morajo verjeti, da je telo igralca sposobno prenesti profesionalne obremenitve. Nemanič njihovo previdnost razume.

»Pomembno mi je samo, da zaupam svojemu kolenu in da se čim bolje pripravim na novo sezono. Razumem pa tudi strah klubov in pričakujem v pogodbi morebitne klavzule glede kolena. To me ne moti.«

Kaj pa pravi človek, ki je njegovo koleno zadnje obdobje spremljal iz tedna v teden? Bi danes trenerju ali športnemu direktorju zagotovil, da je Nemanič pripravljen na profesionalno košarko? Zoran Žlof Androjna se napovedi z nasmehom raje izogne. »Tovrstne napovedi so vedno nehvaležne, zaradi vraževernosti se bom komentarja vzdržal.«

Na vprašanje, kaj bi si želel, da danes v njem vidi trener ali športni direktor, Nemanič odgovori brez oklevanja: »Želel bi, da vidijo osebo, ki se nikoli ne preda in naredi vse, kar je mogoče, da doseže svoje cilje.«

KK Mornar/Media Pro

Sanje so ostale enake

Dve leti brez tekem njegovih športnih ambicij nista zmanjšali.

»Še vedno verjamem vase in v svoje sposobnosti, zato imam v košarki enake cilje kot pred poškodbo.«

In cilji niso majhni. »Želim igrati za Olimpijo iz Ljubljane in biti poklican v člansko reprezentanco. To so moji cilji že od malega.« Spremenilo se je predvsem njegovo razumevanje poti do njih.

»Razumem, da bo pot do ciljev zdaj drugačna in težja, kot bi bila pred dvema letoma, ampak veselim se izziva.« Po skoraj dveh letih, ko mu je šport vedno znova narekoval, naj počaka, je Nemanič pripravljen znova tvegati.

»Mislim, da moraš v življenju ciljati visoko. Morebitnega neuspeha pa se ne bojim, ker vem, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da mi uspe.« Morda je prav to najpomembnejši del vrnitve po dolgotrajni poškodbi. Zdravnik lahko potrdi, da je koleno zaceljeno, kineziolog lahko izmeri moč mišic in trener lahko igralca pošlje na parket. Toda na koncu mora športnik sam ponovno verjeti, da bo njegovo telo zdržalo naslednji skok, doskok, spremembo smeri in kontakt.

Rok Nemanič, ki je pred dnevi podpisal za košarkarski klub Rogaška, je skoraj dve leti čakal na ta trenutek. Zdaj želi predvsem eno: spet biti košarkar.

Nepremagljivi Američani

Tony Parker začenja novo poglavje – po igralcu in predsedniku še trener