Šolski arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po rokometašu Toniju Gorjupu, radovljiških košarkarjih in jeseniških odbojkaricah predstavljamo četrto od petih zgodb projekta Zalet za več, ki so navdušile tako športne pedagoge kot nas. Tokrat smo se odpravili na Brezovico pri Ljubljani, k fantom, ki so v šolski odbojki prišli do samega vrha. »Bili smo šolski državni prvaki. Več ne gre,« povedo.

Na pogovor, ki je nastal v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije, smo povabili tri igralce zmagovalne ekipe: štirinajstletnega Tima Modica ter petnajstletna Luko Keršmanca in Maksa Perka, ki je zdaj že gimnazijec. Pridružila sta se jim še športna pedagoginja na OŠ Brezovica Gabrijela Marinko in odbojkarski trener Domen Šip, ki fante uri v Športnem društvu Brezovica.

Šolski arhiv

Po očetovih stopinjah in po nasvetu zdravnika

Tim je z odbojko začel pri osmih letih. »Igral jo je že moj oči in me navdušil. Zdi se mi zelo zanimiva, zabavam se,« pove. Danes je podajač in že igra za slovensko reprezentanco do 16 let. Luka je prej treniral nogomet, a mu je zdravnik svetoval, naj ga zamenja z odbojko ali plavanjem. Ker je odbojko že malo spoznal pri športni vzgoji, mu je učiteljica predlagala, naj se oglasi na treningu. Maks trenira od petega razreda, resneje od sedmega.

Treningi so štirikrat na teden, pri Timu skoraj vsak dan, včasih tudi dvakrat na dan. Ob koncih tedna so na sporedu še tekme. Kako vse skupaj uskladijo s šolo? »Velikokrat nam zmanjka časa, ampak to je naša odgovornost, da si ga lepo razporedimo,« pravi Tim. Luka za učenje izkoristi vsako prosto uro, Maks pa se na športni gimnaziji s športnim koordinatorjem dogovori, kadar mora od pouka prej. Jim učitelji zaradi športa gledajo skozi prste? »Ne, ne,« se nasmejijo. Priznajo le, da je s statusom športnika malo lažje.

Servis, ki ni priletel do mreže

Lukina pot v ekipo ni bila lahka. Pridružil se je pozneje in soigralci ga niso takoj vzeli za svojega. »Ko je prišel na prvi trening, ni imel pojma,« se spominja trener Domen. »Bil je pravi uspeh, če je s servisom sploh prišel do mreže.« A Luka je imel vse, kar odbojkarski trenerji iščejo: višino, odriv in predvsem to, da zna dobro poslušati. Z vztrajnostjo, s podporo družine in iz ljubezni do odbojke je v eni sami sezoni postal dober serviser in igralec. Vadil je več kot drugi, tudi doma z bratom. »Ni vse v talentu. Moraš vaditi, trenirati in trenirati, pa gre,« poudari trener. Luka pove, da so ga fantje kljub ne preveč obetavnim začetkom sprejeli, ko so videli, da napreduje in da se res trudi.

Šolski arhiv

Najtežji dan pred največjo zmago

Lani so s klubom nastopili na turnirju Spring Cup. Prvi dan so zmagali in se uvrstili med najboljše štiri, drugi dan pa izgubili obe tekmi in končali četrti. »Ta dan smo si vsi zapomnili. Bil je res težek dan, nikomur ni šlo,« pripoveduje Tim. Šolsko ekipo namreč sestavljajo isti fantje, ki skupaj trenirajo v klubu. Turnir je bil le dva tedna pred polfinalom šolskega državnega prvenstva, na njem pa so igrali prav tisti tekmeci, ki so jih tam čakali.

Trener jim je pomagal poraz postaviti v pravo luč: da jih pravi cilj šele čaka, en slab dan pa še ne pove, koliko je ekipa v resnici vredna. Na treningih jih je spodbujal, naj delajo naprej, in fantje so se pobrali. Na prvenstvu so nato osvojili naslov, kapetan Maks Perko pa je dosegel še izjemen osebni uspeh: v četrtfinalu, polfinalu in finalu so ga izbrali za najkoristnejšega igralca tekme.

Kapetan, ki pomiri ekipo

Maks svojo vlogo opiše takole: »To je kot pomočnik trenerja na igrišču. Podpiraš ekipo, prinašaš energijo.« Skrbi tudi, da se fantje v garderobi ne kregajo, saj kdaj vseeno pride do izraza kakšen ego. »Najboljše je, da med sabo razčistimo sami in se trenerju ni treba vmešavati. Dovolj smo stari,« doda.

Trener skrivnost uspeha strne v eno besedo: povezanost. »Vsak je imel na tej poti kdaj slab dan in se mu ni dalo. Takrat je nekdo tistega, ki je to potreboval, potegnil s sabo, čisto naravno in samodejno. In tako je šlo lažje do vrha« Fantje se sicer družijo tudi zunaj šole in kluba in dobro vedo, da je prav to ključ do njihovega uspeha. Kot se strinjajo vsi trije, je v ekipi, kjer se razumeš, lažje na treningih in v igri. In tudi če kot posameznik ne moreš narediti nekaj velikega, lahko skupaj narediš veliko več.

Šolski arhiv

Vsa šola je živela s tem

Tudi šoli je naslov veliko pomenil. »V prvi vrsti ponos. Najprej med fanti, nato občudovanje ostalih,« pove pedagoginja Gabrijela Marinko. Na finale so povabili vse učence, od najmlajših do najstarejših. »Bilo je bučno in tako lepo. Neverjetno je bilo videti, kako je vsa šola živela s tem.« In prav zaradi takih trenutkov so šolska tekmovanja nekaj posebnega: tekmovalcem dajo priložnost, da zastopajo svojo šolo pred sošolci, vsem skupaj pa izkušnjo, ki ostane za vedno.

Samozavest raste s trudom

Mladi športniki povedo še, kaj jim je šport dal: naučil jih je, da ne moreš vedno zmagati. »Ko izgubiš, ti ni všeč, ampak to je del športa,« pravi Tim in doda, da enako velja v šoli, kjer prav tako pride kakšen slab dan in slabša ocena. Jih je šport naredil bolj samozavestne, so se naučili bolj zaupati sebi? »Ja, zaradi uspeha in napredka,« pritrdijo vsi. »Ko na treningu daš vse od sebe in na tekmi vidiš, da ti je to res pomagalo, veš, da se splača truditi.«

Vzorniki in veliki cilji

Tim nima enega najljubšega športnika, rad pa opazuje druge podajače, »da se čim več naučim«. Med Slovenci ga je v zadnjem letu najbolj navdušil Uroš Planinšič. »Že zdaj sem v reprezentanci za svojo starost. Želim si, da to obdržim, se izboljšam in nekoč zaigram tudi za člansko reprezentanco.« Podobno razmišlja Maks, ki želi najprej vsaj do članov. Luka se zgleduje po brazilskem podajaču Ricardinhu, za začetek pa bi bil vesel mesta v kakšni članski ekipi.

Šolski arhiv

Vsak ima talent za nekaj

Kaj bi fantje rekli vrstniku, ki misli, da za šport nima talenta? In kaj šport da poleg uspehov? »Spoznaš nove ljudi, imaš se fajn in si bolj organiziran,« naštejejo. »Naj vsak poskusi, in če mu ni všeč, lahko gre drugam. Samo vztraja naj.« Luka je to preizkusil tudi doma: za odbojko je navdušil tudi svoje sestro, ki je bila prepričana, da ni primerna oseba za šport. »Vedno sem dejal, da je vsak za nekaj sposoben. Samo začne naj iskati, pa bo našel.«

Trener doda, da ne bo vsak, ki izbere to pot, postal vrhunski športnik, a šport ni samo rezultat. Na tej poti se otroci družijo, primerjajo med sabo, premagujejo ovire in postanejo bolj ciljno usmerjeni. In ta navada ostane za vse življenje, tudi ko se nam kasneje kdaj ne bo dalo v službo.

Zadnja beseda za častno nagrado bo vaša

V projektu Zalet za več, ki nastaja v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije, bomo skozi osebne zgodbe predstavili pet mladih športnikov in šolskih ekip iz slovenskih osnovnih šol, ki so na šolskih tekmovanjih segli visoko. Rezultati pa so le del njihove zgodbe. Za številkami na semaforju in pokali v rokah smo iskali smeh, vztrajnost in zdrav tekmovalni duh, pa tudi tiste drobne trenutke, ki jih kamera ne ujame: objem po zadnjem žvižgu, spodbudo soigralcu, ki je zgrešil, in prijateljstva, ki trajajo dlje od tekme.

Najbolj navdihujočega posameznika ali ekipo čakajo izbrani izdelki olimpijske kolekcije Team Slovenija. Vsi sodelujoči pa bodo dobili vstopnice za prireditev Športnik leta, večer, ko se zbere slovenska športna elita. Morda bodo tam od blizu zagledali Uroša Planinšiča in druge odbojkarje slovenske reprezentance, ki so jih doslej spremljali le na zaslonu. Ko bomo objavili vseh pet zgodb, pa boste glasovali bralci in zadnja beseda za častno nagrado bo vaša.

.Zalet za več

Programe Šport mladih izvaja Zavod za šport RS Planica ob podpori Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino. 

Naročnik kampanje je Olimpijski komite Slovenije