Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Iz tistega spontanega muziciranja je leta 1996 nastal ansambel Mladi Dolenjci, ki še danes igra v isti zasedbi: Lado Šurla, Tomaž Kastelic in Simon Lukšič.

V treh desetletjih so nanizali festivalske uspehe in ustvarili skladbe, ki jih danes prepevajo različne generacije.

Z uspehom Mladih Dolenjcev je sovpadel tudi velik preobrat na narodnozabavni sceni.

Če so njihove vrstnike v devetdesetih še čudno gledali, ker so kot najstniki igrali domačo glasbo, so se okoli preloma tisočletja veselice začele polniti z mladimi, nastajala je nova generacija ansamblov, Mladi Dolenjci pa so postali eden njenih najbolj prepoznavnih obrazov.

Facebook

Letos praznujejo 30 let, prav toliko kot Radio Veseljak.

Zato bo 10. oktobra na velikem koncertu Veseljakovih 30 v Domžalah razlogov za praznovanje še več in na odru bodo nastopili tudi Mladi Dolenjci. Vstopnice vas čakajo tu: KLIK.

S Simonom Lukšičem smo se vrnili na začetek njihove zgodbe, v čas kasetofonov in prvih veselic, izvedeli, kako je skoraj po naključju v nekaj minutah nastala njihova največja uspešnica Nocoj je druga rekla mi, in preverili, kaj Mladi Dolenjci pripravljajo za Domžale.

Petra Hlebš

Letos praznujete 30 let. Ste si leta 1996 sploh predstavljali, da boste tri desetletja pozneje še vedno nastopali in to v isti zasedbi?

Ne, vsekakor ne. Takrat smo občudovali ansamble, ki so nastopali že desetletja – Ansambel Lojzeta Slaka, Štiri kovače, tudi Avsenike, čeprav so ti takrat že zaključili, velik vzornik nam je bil tudi Franc Mihelič.

Te ansamble smo občudovali, nismo pa si predstavljali, da bomo nekoč tudi sami tako dolgo na glasbeni poti. Če sem iskren, o tem niti nismo razmišljali. Enostavno smo igrali, šli z zanosom naprej in izkoristili priložnosti, ki so se nam ponujale. Potem pa leta hitro minevajo. Dolge kariere zagotovo nismo načrtovali. Hvala bogu smo vsa ta leta ostali tudi v isti zasedbi.

Očitno so nam šle določene stvari na roko, nekaj pa zagotovo pove tudi to, kakšni smo karakterno, da smo skupaj zdržali toliko časa.

Kako pa ste se sploh našli in postali Mladi Dolenjci?

S Tomažem, našim harmonikarjem, sva soseda, med nama je samo ena hiša. Praktično od malih nog sva počela nekaj, povezanega z glasbo. On je igral harmoniko in je bil že takrat virtuoz, jaz pa sem na začetku igral klaviature. Potem sva začela skupaj ustvarjati in jaz sem se začel učiti bas kitaro.

Lado, naš kitarist, pa je očetov bratranec in prihaja iz sosednje vasi. Začeli smo se pogovarjati, da bi nekaj naredili skupaj, potem pa je prišla tista naša znana nogometna tekma, po kateri smo poskusili zaigrati skupaj. Takoj smo se ujeli.

Kako se spominjate prvih vaj? Ste bili vsi enako zagnani ali je moral kdo koga malo spodbujati?

Na začetku smo igrali samo instrumentalne skladbe, potem pa smo ugotovili, da tako ne bo šlo in bo treba začeti tudi peti. Lado prihaja iz glasbene družine, pred tem je že poskusno igral v nekaj ansamblih in je bil dober vokalist. Potem sva se morala petja naučiti še midva s Tomažem. Prve korake nama je pokazal prav Lado, potem pa je bila potrebna vaja.

Na srečo glede znanja med nami nikoli ni bilo težav. Ves čas smo bili na isti valovni dolžini. Ni bilo tega, da bi morali iskati najšibkejšega člena ali koga posebej priganjati. Vsak zase je vedel, kaj zmore, kaj zna in kaj mora še nadgraditi. Vsak je naredil svojo nalogo.

Osebni arhiv

Takrat ni bilo YouTuba, družbenih omrežij in vsega znanja, ki je danes oddaljeno le nekaj klikov. Kako ste se učili?

S kasetofonom. Ko smo po radiu slišali kakšno skladbo, smo jo posneli na kaseto in jo potem vrteli v nedogled, naprej, nazaj, naprej, nazaj. Tudi z besedili je bilo drugače.

Danes greš na internet, poiščeš besedilo in ga daš na tablico, takrat pa ga je bilo treba najprej prepisati na roke.

Tudi radiev, kakršen je danes Veseljak, kjer lahko 24 ur na dan poslušaš slovensko glasbo, ni bilo. Omejeni smo bili na določene termine na nacionalnem radiu in televiziji.

Z nekega vidika je bilo bistveno težje, verjetno pa smo zaradi tega razvili kakšne druge veščine. Vse je za nekaj dobro.

Je bilo zato ustvarjanje tudi bolj pristno in osebno?

Mogoče je bilo res nekoliko bolj osebno. Če si želel sodelovati s tekstopiscem, si šel do njega na obisk in mu predstavil svojo idejo. Danes pošlješ elektronsko pošto. Tudi studiev je bilo precej manj in bili so dragi, danes pa ima ogromno ansamblov že svoje studie.

Glasba se je v 30 letih seveda spremenila. Za nekatere na boljše, za druge na slabše, in prav je, da imamo različna mnenja. Meni je všeč predvsem to, da si danes ansambli veliko več upajo narediti sami in lahko na ta način lažje izrazijo svoje ideje ter najdejo svoj slog.

Tudi mi smo ves čas sami ustvarjali svojo glasbo in veliko pozornosti namenjali besedilom. Nismo vzeli kar vsakega, ampak smo bili pri tem precej izbirčni in natančni. Glasba pa mora iti tudi naprej, ne moremo ostati nekje v preteklosti. Sam imam rad tisto nekoliko bolj klasično narodnozabavno glasbo, všeč pa mi je tudi to, kar ustvarjajo najnovejši izvajalci.

osebni arhiv

Prav Mladi Dolenjci veljate za eno od zasedb, ki so bile del novega vala narodnozabavne glasbe. Kako je bilo biti mlad narodnozabavni glasbenik v devetdesetih?

Ko sem bil v šestem razredu in sem povedal, da smo ustanovili ansambel ter igramo narodnozabavno glasbo, so me vsi čudno gledali. Moja generacija takrat te glasbe praktično ni poslušala in bilo je precej nenavadno, če si jo igral. Če pogledam danes, je zgodba popolnoma drugačna.

Med glasbeniki sicer nikoli nismo imeli kakšnih večjih težav. Vedno je obstajalo neko spoštovanje. Kaj se je govorilo v zakulisju, seveda ne vem. (smeh) Res pa je, da smo prišli kot nekakšen nov val. Šli smo denimo igrat narodnozabavno glasbo tudi na rock koncert. Ves čas smo se držali svoje poti in tistega, v kar smo verjeli. Takrat se verjetno niti nismo zavedali, da se nekaj spreminja.

Ko smo začeli igrati na veselicah, so bili tam pretežno starejši ljudje z manjšimi otroki. Po kakšnih petih letih, okoli leta 2000, pa se je trend popolnoma obrnil. Na veselice je začelo prihajati ogromno mladih in najstnikov. To je bilo takrat veliko presenečenje.

In potem je priljubljenost narodnozabavne glasbe med mladimi začela zelo hitro rasti. Ste že takrat čutili, da ste del nečesa novega?

Ne. To smo začeli opažati šele z leti. Zanimivo je bilo spremljati ta preboj. Mladi so začeli hoditi na veselice, ustanavljati so se začeli novi mladi ansambli in okoli leta 2000 se je res začelo nekaj spreminjati.

Danes smo veseli, da smo bili del te zgodbe, čeprav se tega takrat niti slučajno nismo zavedali. Mi smo samo šli svojo pot, uživali v igranju in delali tisto, kar nam je bilo všeč. Če smo s tem pritegnili tudi mlajše generacije, nam je to lahko samo v čast.

Osebni arhiv

Ena pesem pa je preživela prav vse generacije: Nocoj je druga rekla mi. Danes jo poznajo tudi ljudje, ki sicer sploh ne poslušajo narodnozabavne glasbe. Ste se zavedali, da imate v rokah takšno uspešnico?

Zanimivo je, da je ta pesem nastala, če malo karikiram, v petih minutah. (smeh) Prijavili smo se na festival Vurberk, ampak se nismo dovolj dobro seznanili s pravilnikom in ugotovili, da potrebujemo dve skladbi.

Eno smo že imeli, potem pa so nas organizatorji poklicali in povedali, da za popolno prijavo potrebujemo še eno. Spomnim se, da sem prišel iz šole, Tomaž prav tako, Lado pa iz službe. Oče, ki je bil vsa ta leta z nami, nas je sklical in rekel, da moramo hitro narediti še eno pesem.

Lado je vzel inštrument, zažvižgal, zapel in melodija je bila praktično narejena. Pri besedilu smo nato še nekaj uskladili s tekstopisko Vero Kuprej, ampak skladba je dejansko nastala v nekaj minutah. Zanimivo je, da nam je že neki glasbenik, ko nas je slišal igrati, rekel: »To bo hit.« Mi pa pesmi sploh nismo posvečali posebne pozornosti.

Takrat je bilo toliko festivalov in toliko ustvarjanja, da smo samo šli iz skladbe v skladbo. Tudi ko smo jo snemali, nam je producent Tomaž Tozon rekel: »Fantje, to bo hit.« Mi pa kar nekako nismo verjeli. Potem pa je pesem iz meseca v mesec in iz leta v leto rasla ter postala praktično zimzelena. Tega si niti slučajno nismo predstavljali.

V 30 letih se je spremenilo tudi vaše zasebno življenje. Postali ste možje in očetje, vsi imate svoje službe. Je danes težje usklajevati glasbo in družino?

V nekem trenutku smo morali zmanjšati število nastopov. Prej smo praktično skozi vse leto imeli po dva ali tri nastope vsak konec tedna in enostavno nismo več zdržali takšnega tempa. Vsi smo imeli ob glasbi še druge obveznosti. Sam sem v nekem obdobju še študiral. V nedeljo sem prišel domov z nastopa, v ponedeljek šel na fakulteto, bil tam ves teden, v petek pa spet na nastop. Bilo je res naporno.

Slaba stran glasbenikov je, da delaš takrat, ko so vsi drugi doma. Velikokrat smo bili stran od družin, otrok, prej tudi od staršev. Potrebnega je veliko odrekanja. Sam sem zaradi glasbe izpustil ogromno najstniških stvari. Ampak če bi se lahko vrnil nazaj, mi ne bi bilo žal. Vsega ne moreš imeti in nekje se moraš nečemu odpovedati. Po drugi strani pa glasba prinese toliko lepih stvari. Ko stopiš na oder, publika začne sodelovati, plesati in peti, te to dvigne. Tudi če imaš slab dan, nanj zelo hitro pozabiš.

Osebni arhiv

Je v vseh teh letih kdo od vas kdaj rekel: »Dovolj imam, ne grem več«?

Seveda pridejo tudi takšni trenutki, tega ne bom zanikal. Glasba in nastopanje sta lahko, kolikor sta čudovita, tudi precej kruta. V službi, če zboliš, vzameš bolniško in odležiš. Pri glasbi je drugače. Nemalokrat smo šli na nastop z antibiotiki ali protibolečinskimi tabletami.

Včasih si res rečeš: »Pa kaj mi je tega treba?« Potem pa vse steče, mine deset minut in že pozabiš na vse skupaj. Tako da besedno je mogoče kdo kdaj rekel, da ima dovolj, zares pa mislim, da tega nikoli nismo mislili.

Del vaše zgodovine so tudi maturantski izleti v Španijo. Narodnozabavni ansambel na maturantskem izletu je bil takrat precej nenavadna kombinacija.

To so posebne zgodbe. Luštno je bilo. (smeh) Tudi sam sem bil seveda kot dijak na maturantskem izletu. Če bi mi takrat nekdo rekel, da bom čez nekaj let stal na tistem odru in igral narodnozabavno glasbo, bi mu rekel, da je verjetno spil nekaj, česar ne bi smel. (smeh)

Je pa to edinstveno doživetje. Ko Slovenci v drugi državi zaslišijo slovensko glasbo, je občutek čisto drugačen. Imeli smo tudi različne prigode. Enkrat so na našo slovensko zabavo prišli nepovabljeni gostje in začeli počasi prevzemati plesišče. Bili so precej večji od naših maturantov in razmišljali smo, kaj narediti.

Pa smo začeli: »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« Diskoteka je šla v zrak. Potem so zapeli še V dolini tihi in so nepovabljeni gostje hitro ugotovili, koliko je ura, ter se umaknili. (smeh)

Osebni arhiv

Rojstni dan ste praznovali 12. septembra. Kako boste svojih 30 let obeležili Mladi Dolenjci?

Naš rojstni dan je bil res pred kratkim, pripravljamo pa tudi koncert ob 30-letnici, ki ga načrtujemo v začetku prihodnjega leta v Novem mestu. Več bomo razkrili, ko bo vse dokončno znano.

Še pred tem pa se 10. oktobra vidimo v Domžalah, kjer 30 let praznuje tudi Radio Veseljak. Se spomnite svojih prvih srečanj z Veseljakom?

Seveda. Ko smo se takrat vozili proti Ljubljani in na radiu zaslišali narodnozabavno glasbo, ki je na nacionalnem radiu ni bilo, smo si frekvenco takoj zapomnili. Takrat se je Veseljak slišal predvsem znotraj Ljubljane oziroma nekje do Višnjegorskega klanca, potem je signal prekinilo.

Ko smo prišli čez Višnjegorski klanec proti Ljubljani, je bilo obvezno treba poiskati Radio Veseljak. To je bilo takrat nekaj neverjetnega. Nismo mogli verjeti, da je dejansko nastal tak radio. Ko se je pozneje signal razširil še na Dolenjsko, pa je bilo seveda samo še boljše.

Osebni arhiv

Kaj pa lahko Veseljaki pričakujejo od Mladih Dolenjcev 10. oktobra v Domžalah?

Vem, da bo vrhunsko vzdušje, ker zna Veseljakova ekipa takšne stvari vedno dobro pripraviti, zato me glede tega prav nič ne skrbi. Mi bomo zaigrali tako, kot znamo Mladi Dolenjci. Potrudili se bomo maksimalno, da damo energijo publiki in da se bomo skupaj imeli lepo.

Pričakujem vrhunski glasbeni spektakel, ker si Radio Veseljak to tudi zasluži. Vsa ekipa, pretekla in sedanja, je trdo delala, da je radio prišel do tega nivoja in da je program obstal vsa ta leta, saj vemo, da to ni samoumevno.

Iskrene čestitke tudi z naše strani za vseh 30 let. Samo nadaljujte tako kot do danes in naj bo še naslednjih 30!

In najpomembnejše vprašanje: bo v Domžalah tudi Nocoj je druga rekla mi?

Bo, bo. (smeh)