Prisilni nadzor: 'Najtežje je sprejeti, da vseh odnosov ni moč popraviti'
Občasno se v javnosti pojavijo zgodbe, ki nas ustavijo, ker razgalijo nekaj, kar kot družba še vedno težko razumemo.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Primer moškega iz Velike Britanije, ki je bil obtožen, da je svojo partnerko z dolgotrajnim prisilnim nadzorom, izolacijo in psihološkim pritiskom privedel do samomora, a je bil na sodišču oproščen, odpira prav to vprašanje.
Kako je mogoče, da nekaj, kar je bilo opisano kot 'tsunami zlorabe', pravno ne obstane, hkrati pa je v izkušnji posameznice pomenil popoln razpad notranjega sveta?
Odgovor se začne pri tem, kako razumemo partnerske odnose. Večina ljudi si harmonijo predstavlja kot odsotnost konflikta, kot mirno površino brez razpok. V resnici je takšna predstava bolj fantazija kot realnost. Vsak živ odnos vsebuje trenja, nesoglasja, trenutke oddaljenosti. Harmonija zato ni stanje brez konfliktov, temveč sposobnost, da se skozi konflikt vrnemo drug k drugemu. Gre za občutek varnosti, v katerem si lahko ranljiv, ne da bi tvegal izgubo odnosa. Disharmonija ni napaka sistema, ampak njegov naravni del.
Ključno vprašanje v odnosu zato ni, ali pride do disharmonije, temveč kaj se zgodi potem. V zdravem odnosu obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali popravilo. To ni površinsko opravičilo ali kratkotrajna pomiritev, ampak proces, v katerem partner prizna škodo, prevzame odgovornost za svoja ravnanja in s konkretnimi dejanji ponovno vzpostavi občutek varnosti. Popravilo pomeni vrnitev dostojanstva drugemu. Pomeni, da ima realnost obeh partnerjev težo, da nobeden ni izbrisan ali razvrednoten. Prav ta sposobnost popravila je tisto, kar loči odnos, ki raste, od odnosa, ki se počasi razkraja.
Toda ta logika se poruši v trenutku, ko v odnos vstopi prisilni nadzor. Takrat ne govorimo več o konfliktu med dvema enakovrednima osebama, temveč o sistemu, v katerem eden od partnerjev postopoma omejuje avtonomijo drugega. Nadzor nad financami, gibanjem, socialnimi stiki, nenehno preverjanje, subtilne ali odkrite grožnje, psihološko spodkopavanje; vse našteto niso naključni izbruhi, ampak vzorec, ki ima svoj cilj: vzpostaviti in ohranjati nadmoč.
V takšnem odnosu disharmonija ni več trenutni odklon od ravnotežja, ampak postane stalno stanje. Še pomembneje pa je, da izgine možnost resničnega popravila. Na površini se sicer lahko pojavijo opravičila, obljube, celo obdobja navidezne topline ali strastnega seksa. Toda to niso dejanja, ki bi vračala enakovrednost, temveč mehanizmi, ki ohranjajo odnos pri življenju, ne da bi spremenili njegovo strukturo. Kar je videti kot sprava, je pogosto le premor v ciklu.
Sčasoma takšna dinamika začne razjedati notranji svet osebe, ki je pod nadzorom. Meje med tem, kaj je res in kaj ne, se zabrišejo. Občutek lastne vrednosti se zmanjša, odločitve postanejo težje, svet se zoži. Nastane občutek ujetosti, ki ga od zunaj ni vedno lahko razumeti. Ni nujno, da obstajajo vidni dokazi nasilja, ni nujno, da so prisotni veliki, dramatični dogodki. Ravno nasprotno; pogosto gre za tisoče majhnih posegov v svobodo, ki skupaj ustvarijo realnost, iz katere se zdi nemogoče izstopiti.
Tu se razkrije tudi razkorak med pravnim in psihološkim razumevanjem. Pravo išče posamezne dogodke, jasne dokaze, neposredne povezave med dejanjem in posledico. Prisilni nadzor pa deluje kot vzorec, kot kontinuum, ki ga je težko razdeliti na izolirane incidente. Kar je za sistem premalo oprijemljivo, je za posameznika lahko vseobsegajoče.
Ko govorimo o harmoniji in njenem razpadu, je zato pomembno razumeti, da odnos ne propade v enem samem trenutku. Najprej izgine občutek varnosti, nato enakovrednost, na koncu pa še možnost, da bi se odnos sploh lahko popravil. Ko eden od partnerjev izgubi glas, odnos preneha biti odnos v pravem pomenu besede. Postane struktura, v kateri eden obstaja na račun drugega.
Najtežji del tega razumevanja je sprejeti, da niso vsi odnosi popravljivi. Vsaj ne znotraj istih pravil, ki so jih ustvarili. Ideja, da lahko ljubezen in trud vedno premagata vse, je privlačna, a v primeru prisilnega nadzora zavajajoča. Tam, kjer ni vzajemnosti, kjer ni odgovornosti, kjer moč ni deljena, tudi popravilo nima prostora.
In prav tu se začne resnična razlika med harmonijo, ki zdravi, in tišino, ki skriva tragedijo.
Kaj je prisilni nadzor?
Coercive control (prisilni nadzor) je vzorec vedenja v odnosu, kjer ena oseba postopoma prevzame moč nad drugo tako, da omejuje njeno svobodo, avtonomijo in občutek lastne vrednosti. Mnogokrat vključuje psihološke taktike, kot so manipulacija z realnostjo (gaslighting), poniževanje in ustrahovanje (bullying), ter dinamike, kot je DARVO (zanikanje, napad in obračanje vloge žrtve in storilca).
Gre za ponavljajoč se vzorec, katerega namen ni reševanje konflikta, temveč utrjevanje nadzora in moči nad partnerjem.
Špela Gornik je relacijska, partnerska in spolna terapevtka. Kot poudarja, povezovanje med partnerjema in relacijsko partnersko terapijo predstavlja zgolj vrh ledene gore.
Marsikdo se je spomni tudi kot strokovnjakinje za pare v priljubljeni televizijski oddaji Poroka na prvi pogled, kjer je pomagala mladoporočencem pri premagovanju izzivov in gradnji trdnih temeljev za njihov odnos. Kot partnerska terapevtka na ljudi in odnose gleda celostno, danes pa služi globalni skupnosti z nudenjem spletnih terapij in svetovanj parom ter posameznikom, ki so pripravljeni graditi zavestne, zdrave odnose.
Pri delu se poslužuje tudi t. i. relational fengshuija, ki predstavlja pomoč in podporo pri ozaveščanju in celjenju individualnih, družinskih in kolektivnih travm. Le tako lahko odnosi med moškim in žensko znova postanejo zdravilni.
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
