Kolumna: Se kdo sploh vpraša, kaj je na drugi strani tega »če«?
Ironija je, da smo vedno bolj zaklenjeni prav z varnostjo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekoč sem imela starinsko kolo, težko, železno, ki se mi je v gimnazijskih časih zdelo posebej ekstravagantno. Nekdo ga je našel pod streho kakšne gümle, ga očedil in sfriziral. Takrat je svet preplavil eden prvih valov retro trenda – v Ljubljani se je odprl lokal Nostalgija, na bolšjakih so najbolj kul študentje kupovali prevelike trenčkote oker barve.
Če je stari puch na soboških ulicah deloval malo čudaško, se je že razširil glas, da se taki »biciklni« v mestu dobro preprodajo.
Samo enkrat samkrat sem ga na glavni ulici pustila pet minut nezaklenjenega. Ko sem se vrnila, je že dobil noge – no, nekdo z nogami se je očitno usedel nanj in pognal pedale.
Razočaranje, ko sem prišla pred Rdečega barona in kolesa nepreklicno ni bilo več, me je izučilo, da od takrat svoja kolesa brez izjeme zaklepam.
Z leti so ključavnice postajale vse težje in debelejše, ključi so se zatikali. Pred kratkim sem kupila novo. Prijazni serviser mi je rekel, da si lahko številčno kodo nastavim sama. In res sem si jo. V nekaj sekundah. To je bilo vse.
Bila sem skoraj tako šokirana kot pred tridesetimi leti na soboški Slovenski, ko me je namesto težkega kolesa pričakala prazna stena.
Pri vzpostavitvi nove ključavnice ni bilo treba ničesar vnesti v aplikacijo. Potrditi digitalne identitete. Sprejeti piškotkov. Podpisati na ekranu. Se strinjati. Vnesti kode z velikimi in malimi črkami ter posebnim znakom. Ponoviti kode. Potrditi, da nisem robot. Ponovno potrditi, da nisem robot in označiti vse fotografije z avtobusi. Sprejeti posebnih pogojev.
Z uporabo ključavnice se nisem vpisala v novo aplikacijo. Preprosto jo bom uporabljala. Upam, da bo služila svojemu preprostemu namenu.
Ključavnice so danes drugačne, predvsem tiste, ki nas zaklepajo v krasni novi nevidni svet. Razlika je le v tem, da pri njih ključa nimamo več povsem v rokah. Ključ je razdeljen med strežnike, gesla, posodobitve, tok električne energije in signal v zraku.
Se sploh kdaj vprašamo, koliko stvari vsak dan odkljukamo?
Še preden prižgem televizijo, moram žonglirati med dvema daljincema in le po čudežu prikrmarim do linearnega programa. Najprej potrdi. Potem preskoči. Potem izberi vhod. Zavrni prilagojene vsebine, sprejmi obvezne. In nekje vmes še dopolnjene pogoje uporabe. Tudi preprosto gledanje večernih poročil je postalo majhna logistična operacija.
Se sploh kdaj vprašamo, koliko stvari vsak dan odkljukamo in podpišemo tako mimogrede, ne da bi se zavedali? Strinjamo se s pogoji nečesa, kar ima štiri strani drobnega tiska v nepregledni datoteki, ki je nihče ne prebere – razen tistega, ki jo je sestavil, za primer morebitne pravne odgovornosti. Potrdimo, da sprejemamo piškotke, da popolnoma razumemo in se strinjamo s prenovljenimi pogoji, da dovolimo uporabo podatkov, da dovolimo analizo uporabe podatkov, da dovolimo izboljšavo uporabniške izkušnje z uporabo naših podatkov. Kdo sploh šteje, na kaj vse pristanemo?
Pogoji uporabe pri Applovih sistemih dosegajo dolžino okoli štirideset tipkanih A4 strani. In nihče ni tako dosleden, da bi to kompleksno nakladanje zares prebral, preden v naslednji sekundi klikne, da se z njim strinja in se morda ob tem marsičemu odpove.
Morda problem ni niti v tehnologiji sami. Morda je problem v tem, da smo skoraj neopazno pristali na to, da je vse postalo pogojno. Dostop je odobren, če. Uporaba je mogoča, če. Identiteta velja, če.
Se kdo sploh vpraša, kaj je na drugi strani tega »če«?
Na kaj vse pristanemo, samo da bi se nas aplikacije usmilile in dovolile uporabo storitve, ki jo potrebujemo in zanjo pogosto tudi plačujemo?
Marsikaj smo preselili v virtualni svet. Pošte, banke, trgovine, vse tisto, kar je bilo nekoč drobno fizično vozlišče, ki je prevezovalo vsakdanje, bolj ali manj prijetne opravke s človeškim stikom. Danes so ti kraji nedostopni tistim, ki ne držijo v rokah male naprave, vpete v nevidni algoritem, v matrico, ki uravnava svet.
Vsakič novi ukrepi, ki naj bi nas zaščitili, za sabo potegnejo nova okenca, dokumente, kode. Vse za našo varnost. A tisto, kar nas zares ogroža na spletu, je običajno nekaj korakov pred vsakim novim zaščitnim mehanizmom.
V resnici podatki zaklepajo nas.
Čedalje bolj zaščiteni postajamo, toda le do trenutka, ko pade omrežje ali se izprazni telefon. Takrat smo precej nemočni. Ko omrežje pade, je spletna banka zaklenjena. Dvojna identifikacija ne deluje. Če ne vidimo več drobnih črk na zaslonu, ostanejo vrata marsičesa trdno zaprta.
Ironija je, da smo vedno bolj zaklenjeni prav z varnostjo.
Ključavnica, ki sem jo kupila, deluje brez aplikacije, brez registracije, brez obvestil o posodobitvi programske opreme. Samo štiri številke in mehanski klik. Nihče me ni vprašal, ali se strinjam s pogoji uporabe. Nihče ni zahteval moje elektronske identitete. Nihče ni sledil, kolikokrat sem jo odklenila.
Medtem pa naše virtualne ključavnice, ki naj bi skrbele za našo varnost, natančno beležijo vsak naš korak.
Mislimo, da zaklepamo svoje podatke. V resnici oni zaklepajo nas.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
