Prekmurska književna kultura je veliko bogatejša, kot si mislimo
Eno najpomembnejših spoznanj Nine Ditmajer Prando je to, da slovenska književna zgodovina ni nastajala le v velikih kulturnih središčih
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Pokrajinski in študijski knjižnici (PiŠK) Murska Sobota je bila nedavno predstavljena monografija avtorice Nine Ditmajer Prando, literarne zgodovinarke, jezikoslovke in znanstvene sodelavke na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU z naslovom Recepcija starejšega pesništva na Štajerskem in v Prekmurju. Avtorica je zbranim v pogovoru z Nino Zver približala svoje raziskovalno delo in jim predstavila, kako se je lotila preučevanja starejšega pesništva v omenjenih regijah, pri čemer je posebno pozornost namenila prekmurski literarni dediščini.
Monografija prinaša pregled posvetnega in nabožnega pesništva glede na tvorce besedil, konfesionalno in krajevno pripadnost. Temu sledijo študije primerov, ki se osredotočajo na tiste pesmarice, ki izkazujejo največjo recepcijo v širšem slovenskem prostoru. V prvem delu je obravnavana najstarejša štajerska rokopisna pesmarica, to je Foglarjeva pesmarica, sledita raziskavi recepcije dveh obširnih kranjskih pesmaric 18. stoletja, ki sta delo Jožefa Ambrožiča in Maksimilijana Redeskinija. Naslednji dve poglavji se osredotočata na pesniško ustvarjanje dveh znanih štajerskih duhovnikov – Petra Dajnka in Štefana Modrinjaka, čemur sledi analiza do sedaj spregledane pesmarice učitelja Ivana Šefa. V drugem delu monografije, ki je posvečen prekmurskemu pesništvu, je obravnavana najstarejša prekmurska pesmarica, to je Martjanska pesmarica I. Sledi raziskava pesništva najbolj znanega prekmurskega duhovnika 19. stoletja Jožefa Borovnjaka, zadnje poglavje pa raziskuje recepcijo kajkavskega in gradiščanskega pesništva v prekmurskih besedilih.
Monografija je rezultat večletnega raziskovalnega dela Ditmajer Prandove. S pesništvom na Štajerskem se je pričela ukvarjati leta 2016 kot mlada raziskovalka na že omenjenem inštitutu. Med pregledovanjem gradiva, ki so ga obravnavale slovenske literarne zgodovine, in na podlagi rokopisnih katalogov, ki jih je spoznala že med študijem slovenistike v Mariboru, pa je kaj kmalu ugotovila, da se ne more omejiti samo na znane pesnike in tiskane knjige, saj je velik del slovstvenega ustvarjanja ostal v rokopisu in med raziskovalci, zato ni doživel veliko obravnav in zanimanja. Ob tem so se ji začela porajati vprašanja, zakaj določeni rokopisi niso bili nikoli natisnjeni, zakaj so bili nezanimivi za literarno zgodovino in podobno, kar ji je bila spodbuda, da se je začela s temi besedili intenzivno ukvarjati. Zanimalo jo je predvsem, od kod so zapisovalci prevzemali pesmi, kako so jih spreminjali in kako so se širile iz kraja v kraj. Ker je raziskovala recepcijo pesmi, ki jih vsebujejo štajerske pesmarice, je morala poznati tudi pesmarice v drugih slovenskih deželah. Leta 2021 se je tako lotila raziskovanja prekmurskega prostora, kjer je v rokopisu ostalo kar 139 pesmaric. V okviru podoktorskega projekta so takrat s študenti slovenistike pričeli popisovati, digitalizirati, prepisovati in objavljati prekmurske pesmarice od 17. do 20. stoletja. Trenutno je na portalu Register rokopisov slovenskega slovstva objavljenih 42 prekmurskih pesmaric, na portalu Slovensko baročno slovstvo pa so objavili tudi sedem diplomatičnih izdaj, nazadnje najbolj obširno prekmursko rokopisno pesmarico, Pesmarico Janoša Rituperja, ki vsebuje kar 451 pesmi. Rokopis je bil dolgo časa v zasebni lasti Dušana Reška, danes pa ga hrani PiŠK.
Avtorji niso bili samo duhovniki
V starejšem obdobju so bili najpomembnejši ustvarjalci in posredniki pesmi v Prekmurju katoliški in evangeličanski duhovniki, med zadnjimi so to denimo Mihael Bakoš, Blaž Berke, Števan Sijarto in Janoš Kardoš, med katoliškimi pa Mikloš Küzmič in pozneje Jožef Borovnjak. Pesništvo pa ni nastajalo samo v krogih izobraženih duhovnikov. Rokopisne pesmarice so sestavljali tudi organisti, učitelji, cerkovniki in drugi ljudje, ki so znali pisati in so želeli ohraniti pesmi, ki so jih poznali iz cerkve ali domačega okolja, pri čemer pogosto sploh ne poznamo njihovih imen.
Pesmarice so nastajale po številnih prekmurskih krajih, med njimi v Martjancih, na Pertoči, pri Svetem Juriju, v Vidoncih, na Cankovi, v Črenšovcih, Šalovcih in na Gornjem Seniku. To kaže, da je bila rokopisna kultura razširjena po precej večjem prostoru, kot bi sklepali samo na podlagi znanih tiskanih knjig. Pesmi so se širile na različne načine. Ljudje so jih prepisovali iz starejših pesmaric, jih poslušali in peli pri bogoslužju, na romanjih, ob pogrebih in drugih življenjskih dogodkih. Pomembno vlogo so imeli tudi tiskani molitveniki, ki so pogosto vsebovali pesmi. Posebej zanimivo je, da se je prepisovanje pesmi nadaljevalo še globoko v 19. stoletju, ko so bile tiskane knjige že precej bolj dostopne. Rokopisna pesmarica torej ni bila samo knjiga za branje, ampak predvsem pripomoček za petje in del vsakdanjega verskega ter družabnega življenja. Prav zato nam te pesmarice danes povedo veliko o življenju ljudi, ne samo o literarni zgodovini.
Ob cerkvenih tudi posvetne pesmi
Posebno mesto v monografiji je namenjeno Martjanski pesmarici I, enemu najpomembnejših spomenikov starejšega prekmurskega slovstva. Pesmarica sega v 17. stoletje in je najstarejša ohranjena prekmurska rokopisna pesmarica. Pomembna je predvsem zato, ker nam omogoča vpogled v pesniško kulturo, ki se je razvijala še pred razmahom prekmurskega knjižnega tiska. Posebnost te pesmarice je njena jezikovna in vsebinska raznovrstnost. V njej se prepletajo prekmurske in kajkavske jezikovne značilnosti, poleg nabožnih pa vsebuje tudi posvetne pesmi, med njimi pripovedne in ljubezenske. Nino Ditmajer Prando je posebej zanimalo, od kod so pesmi v Martjansko pesmarico prišle. Primerjala jih je s starejšimi kranjskimi protestantskimi pesmaricami, gradiščanskohrvaškimi tiski in madžarskim pesniškim izročilom. Pri tem je prišla do pomembne ugotovitve, da čeprav se v nekaterih pesmih pojavljajo besede, ki so značilne tudi za osrednjeslovensko knjižno tradicijo, to še ne pomeni, da so bile pesmi neposredno prevzete iz kranjskih knjig. Pri več pesmih se je pokazalo, da so bili prekmurskim zapisovalcem bližji gradiščanskohrvaški zgledi, pomemben vir pa so bile tudi madžarske protestantske pesmarice. To pomeni, da prekmurski protestanti niso samo prepisovali pesmi, ki so nastale drugje, ampak so jih tudi samostojno prevajali in prilagajali svojemu jeziku.
Vez med Slovenci na obeh straneh Mure
Avtorica v monografiji podrobneje obravnava tudi pesništvo Jožefa Borovnjaka. Gre za eno najpomembnejših osebnosti prekmurske kulturne zgodovine 19. stoletja. Bil je katoliški duhovnik, ki je večino svojega delovanja preživel na Cankovi, vendar njegov pomen precej presega župnijsko in versko dejavnost. Zelo si je prizadeval za povezovanje Prekmurcev s Slovenci na drugi strani Mure. Vzdrževal je stike s štajerskimi duhovniki in slovenskimi kulturnimi delavci, prebiral knjige iz Ljubljane in Maribora ter bil naročen na številne slovenske časopise. V monografiji je avtorica posebej raziskala njegovo rokopisno pesmarico in ugotavljala, katere pesmi je prevzemal iz štajerskih in osrednjeslovenskih virov.
Med avtoričinimi spoznanji ob raziskovanju je prvo to, da je starejša prekmurska književna kultura veliko bogatejša, bolj razvejana in bolj povezana s sosednjimi pokrajinami, kot si pogosto predstavljamo. Književnosti niso ustvarjali in ohranjali samo znani avtorji, ampak tudi številni danes skoraj pozabljeni duhovniki, učitelji, organisti in drugi zapisovalci. Posebej dragoceno se ji zdi, da so se v Prekmurju rokopisne pesmarice ohranjale in nastajale še skozi celotno 19. stoletje. To pomeni, da je ob tiskani književnosti obstajala zelo živa rokopisna tradicija, ki je pomembno prispevala k ohranjanju pesmi in domačega jezika. Drugo pomembno spoznanje zanjo je, da Prekmurje ni bilo izolirano od drugih kulturnih prostorov, nasprotno, tukaj so se srečevali različni vplivi: madžarski, kajkavski, gradiščanskohrvaški, štajerski in osrednjeslovenski. Najpomembnejše sporočilo monografije po mnenju avtorice pa je to, da slovenska književna zgodovina ni nastajala samo v velikih kulturnih središčih, ampak tudi v manjših krajih, župniščih, šolah in domovih, kjer so ljudje zapisovali, prepisovali in peli pesmi. In prav zaradi teh ljudi se je ohranil velik del naše kulturne dediščine.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.