Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Janko Lavrin, literarni zgodovinar, esejist, prevajalec

Rojen 10. februarja 1887 na Krupi, umrl 13. avgusta 1986 v Londonu

Janko Lavrin se je rodil v vasici Krupa v Beli krajini. Osirotel je star komaj štiri leta, saj mu starša umreta za jetiko. Odrašča pri sorodnikih in obiskuje osnovno šolo v Semiču, gimnazijo pa v Novem mestu. Po maturi si da od sestre izplačati svoj delež od kmetije in odide na študij v Prago in Sušak (danes del mesta Reka), nato pa še arheologijo in slovansko književnost v Sankt Peterburg. Ker želi podrobneje preučiti Ibsena, nekaj časa študira tudi na Norveškem in v Parizu. V carski Rusiji se je srečeval z najpomembnejšimi literati tistega časa, v času prve svetovne vojne pa je bil poročevalec za časopis Novoje vremja iz balkanskega bojišča in se s srbsko vojsko umikal preko Kosova in Albanije na Krf. Po prevratu v Rusiji se odloči preseliti v Anglijo, kjer najprej dela kot novinar, nato kot lektor, 1923 pa postane profesor za novejšo rusko literaturo na univerzi v Nottinghamu, kar je ostal vse do upokojitve leta 1953. Sodeloval je pri ustanavljanju slavističnega študija na univerzah v Londonu, Glasgowu in Birminghamu. V letih 1941 do 1944 za BBC pripravlja oddaje v slovenskem jeziku.

Večinoma je pisal v angleškem jeziku, nekaj tudi v slovenščini in ruščini, več njegovih del pa je prevedenih v druge svetovne jezike – nekatera tudi v 13 jezikov. Raziskoval je najpomembnejše osebnosti ruske književnosti in objavil številne monografije. Za slovensko literaturo pa je pomemben kot prevajalec, saj je bralcem v angleščini približal Prešerna, Cankarja, Župančiča, Bora in Gradnika. Nameraval je izdati še več slovenskih del v Angliji, a se slovenski pisatelji velikokrat niso odzivali na pisma urednikov iz Velike Britanije.

Dobro se je poznal z Majakovskim, Ano Ahmatovo, Gumiljovovim, Jeseninom, Mandelštamom, Hlebnikovim, Rozanovom, Dostojevskim, dopisoval si je s Tolstojem … intervjuval je Nikolo Pašića in Milana Ciganovića (človeka, ki je naučil streljati Gavrila Principa - atentatorja prestolonaslednika Ferdinanda); zelo znana je njegova korespondenca s slovenskimi prijatelji, posebno z Rapo Šuklje, ki je prevajala njegova dela.

Dopisni član SAZU postane leta 1956. Rapa Šuklje ga je označila za najpomembnejšega slavista v Veliki Britaniji. Mitja Meršol ga je opisal kot »Globalnega evropejskega Slovenca iz Bele krajine«.

Leta 1971 dobi Prešernovo nagrado. Po Janku Lavrinu nosi ime nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev – Lavrinova diploma.

Nekatera njegova dela:

V Angliji se je poročil s slikarko Noro Fray in v zakonu se jima rodita dva sinova; David je bil znan zdravnik, onkolog v Kaliforniji in John pomemben kipar in slikar, ki živi v Wellsu. Z Norinega in Jankovega poročnega potovanja po Sloveniji je nastal zanimiv likovni dnevnik, ki ga je 2004 leta izdala založba Vale Novak.

Slovenijo je redno obiskoval in preživel del leta v Piranu in na Krupi. Umrl je v 100. letu starosti, le tri mesece pred smrtjo pa je napisal zadnjo knjigo.