Jure Klobčar, MPA

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Danes imajo devet zlatih piščali in sloves benda, ki je najmočnejši prav tam, kjer ni popravnega izpita – v živo. Z Rokom Klobučarjem in Gregorjem Štrasbergarjem smo govorili o novi plošči MRFY 4.0, snemanju na Irskem, TikToku, umetni inteligenci in o tem, zakaj je kemija med štirimi ljudmi še vedno njihovo največje orožje. In še zadnja novica: 11. septembra 2027 prihajajo v Križanke!

IZ ULICE, NE IZ ŠOVA TALENTOV

MRFY niste prišli iz nobenega šova talentov. Začeli ste po starem, klasičnem receptu, po katerem je nastala večina dobrih bendov – iz ulice. Kje se je vse skupaj začelo?

Štras: Da, iz ulice. Mi smo novomeški bend, ki je odraščal v eni od zibelk slovenskega rock'n'rolla. V našem mestu imamo ogromno predstavnikov te scene, ki so nas popeljali skozi arhive, nas navdihovali in nam dajali nasvete. Tam smo se učili, igrali, se spoznali in začeli. In mogoče bomo tam tudi končali.

NOVO MESTO PROTI LJUBLJANI

Se vama ne zdi, da je bendom iz prestolnice vendarle nekoliko lažje? Ali je danes že popolnoma vseeno, ali prihajaš iz Ljubljane ali iz Novega mesta?

Štras: Začeli smo v Novem mestu, potem pa smo se preselili v Ljubljano tudi zato, ker smo tukaj študirali. Itak smo hoteli v Ljubljano, ker si tukaj obkrožen z vsemi mogočimi ljudmi. Potem smo ostali. Kar zadeva muziko, se tukaj ogromno dogaja, zato je bilo to nekako smiselno. Sploh če si bend, kot smo mi. Začeli smo kot uličarji, zbirali smo se po placih, tam viseli, hodili na koncerte. Tako začnejo nastajati vezi z drugimi muzičarji in počasi postaneš del scene.

Pred leti je bilo med bendi iz Velenja, Nove Gorice, Novega mesta, Maribora, Kranja in ljubljanskimi bendi kar nekaj rivalstva. Ljubljančani so včasih veljali za nekoliko privilegirane. Ste tudi vi to občutili?

Rok: Meni se zdi, da smo imeli mi, periferni bendi, zaradi tega celo eno prednost. Morali smo se ful bolj »fajtat« oziroma ful bolj dokazovat, ker nismo imeli te podpore … Ne potuhe, to je grda beseda.

Privilegiranost …

Rok: Da. Če si ljubljanski bend, imaš že zaradi tega neki »hajp« prestolnice, tudi če govorimo samo o dijaški ali študentski sceni. Mi smo prišli iz »ruralije«, bili smo eni tam iz Novega mesta in smo se morali dvakrat bolj dokazati, da smo prebili led. Ravno zaradi tega smo po moje razvili določene lastnosti, ki nas na koncu delajo »jače«. Za nas je bil to plus.

Štras: Danes tega rivalstva ni več toliko.

Rok: Pa če malo bolj filozofsko pogledamo: Novo mesto, Ljubljana, koliko kilometrov je?

Štras: Sedemdeset. Avtocesta.

Rok: Ja, no. Ful malo. Čisto blizu smo.

Štras: Danes imaš itak zglobaliziran je*eni svet in družbena omrežja, na katerih večina folka preživi prosti čas. Zato se mi zdi, da periferne scene malo zamirajo, kar je škoda. Po mojem danes ni več toliko mikroscen, ki so bile nekoč precej bolj dejavne. Še vedno se najdejo kakšni dragulji, denimo Škofja Loka, Celje in tako naprej, ampak mogoče je vse skupaj postalo malo bolj kulturno zgentrificirano.

ZLATE PIŠČALI

Bend, ki je pobral največ zlatih piščali, pa ste prav vi. Devet jih je. Je devet čarobno število ali gremo še na desetko in pokvarimo čarovnijo?

Rok: Gremo na dvanajstko.

Se pravi, kar na dvanajstko. Ampak resno: zakaj ravno vi? Glede na vse slovenske bende ste še vedno relativno mlad bend.

Rok: Ogromno smo delali, predvsem na muziki. Ves ta čas smo se gradili in res ogromno časa posvetili ustvarjanju. Mogoče smo delali dvakrat več kot marsikateri drug uspešen bend. Te nagrade so mogoče potem neka potrditev, da ljudje, ki so dejansko izobraženi na našem področju, vidijo, da smo res hudi.

Zlata piščal je vendarle strokovna nagrada, zato verjetno šteje nekoliko drugače.

Štras: To je en del tega. Da zadovoljiš tudi neko kritično maso oziroma ljudi s kritično mislijo. To sicer ni naš osnovni namen, je pa absolutno hudo in smo ful ponosni na to. Hkrati smo nekje vmes med popom in alternativo, vedno pa se zanašamo na kakovost izvajanja. Če ne drugega, smo že dolgo zelo samozavestni v tem, da vemo, da smo hud bend v živo.

ŽIVLJENJE NA CESTI IN PREPIRI

Če ste najmočnejši v živo, pomeni tudi, da ste ogromno na cesti. Slovenija je sicer majhna, a ste vendarle veliko skupaj – v kombiju, na poti, na koncertih. Zaradi česa se največkrat skregate? Zanimajo me čisto banalne stvari.

Štras: V bistvu se zelo malo kregamo. Meni gre recimo ful na živce zamujanje.

Rok: Sem vedel, da bo to!

Štras: Ali pa če v nekem obdobju nekdo ni dovolj »dedikejted« … 

Predan.

Štras: Ajej, sem že ratal Ljubljančan. (smeh) Torej, če nekdo v nekem obdobju ni dovolj predan. Ali pa če nekdo temu posveča ful več časa, drugi pa malo manj. Takrat lahko postane malo napeto.

KAJ SE ZGODI NA ODRU

Pravite, da ste najmočnejši v živo. Ampak če hočeš biti res dober na odru, moraš biti tudi malo ekshibicionist. Ste?

Štras: Kaj pomeni ekshibicionist? (smeh)

Da se rad malo pokažeš.

Štras: Mi se zelo radi pokažemo. Predvsem takrat, ko smo suvereni v tem, kar delamo. Vse, kar vi slišite, gre najprej skozi naš filter – nas štirih, treh ali šestih, kolikor nas že je. Zdaj že zaupamo svojemu okusu. Če nam ful dogaja, vemo, da bo prej ali slej tudi folku. In ko imaš ta zagon in samozavest, lahko stvar izvedeš tako, da ti verjame še nekdo drug.

Kaj pa na odru – ste še vedno vi ali postanete nekoliko drugačne različice sebe? In če postanete liki, jih odnesete tudi z odra?

Rok: MRFY je taka zadeva, da bi težko zares šel v neki lik. Če bi bili nekje v Londonu, kjer imaš stvari bolj ločene, bi bilo verjetno lažje. Tukaj pa dostikrat poznaš ljudi v publiki in bi bilo malo čudno, če bi šel ful v neki lik. Edino če bi si to zastavil že čisto na začetku. Ampak potem bi moral biti ta lik res dobro zgrajen.

Štras: Mi smo bolj »furali« neko ideologijo, svoj »vajb«, potem pa smo sčasoma tudi sami malo postali to. Oder je v vsakem primeru prostor, kjer si lahko privoščiš precej več kot v resničnem življenju. To je del iluzije nastopanja in koncertiranja. Vsi pridemo tja – ne samo izvajalci, tudi publika – po neko magijo, nekaj nerealnega, neko distrakcijo. Zabava je v osnovi distrakcija od resničnega življenja. In mi smo v službi tega.

Imate, ko stopite na oder, vsaj malo občutka, da obvladujete množico, da jo imate v tistem trenutku v svojih rokah?

Štras: Ja, seveda. Pri naših samostojnih nastopih, denimo v Cvetličarni ali prihodnje leto v Križankah, je ta občutek še močnejši. Ko vem, da so vsi tam kupili karto zaradi nas, imam že od začetka več samozavesti. Vsi so prišli zaradi nas – in to je to. Na kakšnem festivalu ali občinski zadevi pa mogoče malo pozneje pride trenutek, ko si rečeš: okej, zdaj smo tukaj res hudi in vsi skupaj se imamo ful dobro. Ampak na vsakem »špilu« se moraš dokazati.

A MI »ZRIHTAŠ« KARTO?

Zdaj pa eno skoraj življenjsko vprašanje. Kako zelo vam gredo na živce ljudje, ki žicajo karte samo zato, ker vas poznajo? Tisti večni: »Ej, saj mi boš zrihtal …«

Rok: Če tega ni ful veliko, me ne moti. Mogoče bom pa jaz kdaj kaj potreboval od tega človeka.

Štras: Če bi mi pisalo ful ljudi, bi mi šlo na živce. Če mi pa dva napišeta, ni panike.

SNEMANJE NA IRSKEM

Jure Klobčar, MPA

Zakaj ste se tudi tokrat odpravili snemat na Irsko? Kaj vas je spet potegnilo tja?

Štras: Imeli so ful dobro ceno, ful lepo nastanitev in res hud studio. Super sobo, akustično urejeno v nulo. Točno tak studio smo potrebovali. Vse komade, ki smo jih posneli – kakšnih 16 jih je – smo posneli tako, da je bend praktično skupaj v prostoru. Skoraj nič sintetizerjev.

Jaz si zdaj predstavljam tisti prizor iz filma Bohemian Rhapsody, ko se Queen umaknejo na podeželje, praktično sredi ničesar, in tam snemajo ploščo. Je bilo pri vas na Irskem kaj podobnega?

Štras: Bilo je precej tako. Dvakrat smo šli gor za kakšna dva tedna. Sredi travnika, na neki gorici, in smo tam živeli. Dublin je bil kakšno uro stran. Mi smo imeli svoje pedale, kitare so bile tam …

To zveni že skoraj preveč romantično.

Rok: MRFY so v bistvu totalno romantični.

Štras: Pet kilometrov naokoli praktično ni bilo ničesar. Imeli smo playstation in bili ves čas tam. Pa morje je.

Producent plošče je Žare Pak. Lahko rečemo kar tata mata slovenskih producentov?

Štras: Je, dejansko. Delal je s ful ljudmi …

Kako pa je delati z njim? Je zahteven, sproščen, prijeten, zoprn? Skratka – težko ali presenetljivo lahko?

Štras: Ful lahko.

In se ta sproščenost pozna tudi v novi glasbi?

Štras: Da. Pozna se, da smo bili ful sproščeni. Ne da smo zares ves čas vedeli, kaj delamo, ampak osnovna ideja je bila, da se moramo imeti dobro in igrati kot prijatelji. To smo si zadali že na začetku. Žare pa je skrbel, da smo se dobro počutili, igrali in da je bila energija prava. To je bilo to.

MRFY 4.0

Rene Ketiš

Zdaj smo slišali prvi komad, PS. Koliko skladb bo na novi plošči? To bo MRFY 4.0, kajne?

Štras: Trenutno jih imamo kakšnih 16. Koliko jih bomo dokončali, bomo še videli. Mogoče bo katera odpadla, če nam ne bo »sedla«. Ampak nekje med 14 in 16.

Kakšen bo zvok? Bolj trd, bolj rockovski, nekaj tretjega? Se vas sploh še da spraviti v kakšen predal?

Štras: Jaz bi rekel, da je to muzika benda v živo. Zveni kot štirje tipi, ki so šli na Irsko v studio posnet muziko z basom, kitaro in bobni, se tam imeli fajn – in potem je tako tudi zazvenelo.

ROTORMOTOR IN SHIZOFRENIJA MED PLOŠČAMI

Po drugi strani je bilo sodelovanje z dvojcem RotorMotor nekaj povsem drugega. Kot da ste glasbeno malo shizofreni.

Štras: Ja, ja. To so vmesna obdobja. Narediš eno plato, gre ven, potem pa ne moreš kar takoj »zalaufati« in narediti naslednjo. Naučili smo se, da moraš vmes iti malo v neko shizofrenijo – preizkušati stvari, se malo hecati, karkoli. To se je zgodilo z duem RotorMotor in je bilo top. Imeli smo se čist fajn. Zdi se mi lep kontrast, da se zdaj spet malo fokusiramo in bo jasno, kaj MRFY delamo. Vmes smo se zajebavali, šli malo v elektroniko in to je to.

Tako kot pri sodelovanju s Heleno Blagne?

Štras: A ja, tudi to.

Je bilo s Heleno težko delati?

Štras: Ne, bilo je super.

Rok: Top, top.

Štras: Ful smo se zabavali.

UMETNA INTELIGENCA IN GLASBA

Če se navežem na vaš komad, ... prej sem bil kuža, zdaj sem pa ps … Jaz sem bila prej Google, zdaj sem pa ChatGPT. Kaj pa vidva – še vedno predvsem iščeta po spletu ali že sprašujeta umetno inteligenco?

Štras: Bravo, ful dobro si to povedala. Jaz sem že nekje pol-pol. Me je potegnilo noter. Prvo leto sem se skoraj ves čas branil, da je ne bi uporabljal, ampak ko enkrat probaš, se mi zdi, da si potem gor. Za kakšne tehnične stvari ti pomaga.

Ampak zakaj imam občutek, da je v muziko vi ne boste nikoli spustili?

Štras: Ne.

Rok: Nikakor.

Štras: Nikoli, nikdar.

Rok: Jebeš to.

Štras: Mi smo totalno proti temu. Lahko smo srečni, da smo toliko časa skupaj, da smo šli skozi ta del skupnega glasbenega ustvarjanja, da smo odraščali skupaj, igrali, se družili in imamo skupen »žmoht«, ki ga ne more ustvariti noben jebeni AI. To je naše najmočnejše orožje. In apeliram na vse ljudi, ki se mislijo ukvarjati z muziko, predvsem z živo muziko, naj se temu niti približajo ne.

Ko sem poslušala vaš novi komad, sem pomislila prav na Rage Against the Machine (Bes proti stroju.). Nekoč je »stroj« v imenu pomenil predvsem sistem, družbo. Danes pa lahko upor proti stroju razumemo že skoraj dobesedno.

Štras: Dejansko. Je res.

BI MRFY LAHKO USPEL V TUJINI?

Jure Klobčar, MPA

Zdaj pa predzadnje vprašanje. Res predzadnje, ker zadnje je potem tisto pravo zadnje. Šank Rock so leta 1995 odšli v Los Angeles in poskušali narediti kariero v Ameriki. Vi imate danes bližnjico, ki je takrat ni bilo – TikTok in družbena omrežja. Ste kdaj pomislili, da bi kakšen komad naredili v angleščini in poskusili z njim prodreti v tujino? Danes se lahko izvajalec prav prek družbenih omrežij nenadoma znajde pred milijonskim občinstvom.

Štras: Mi smo malo pozni na TikToku. Smo bolj generacija Instagrama in s TikTokom ne znamo zares delati. Družbena omrežja so zame tudi del tega odnosa do umetne inteligence, ker ne dopuščajo več, da nekdo zares počasi zgradi zgodbo. Vse temelji na nekem hitrem »hajpu«, ki ne traja dolgo. Ljudje nimajo več pravega fokusa, ker toliko časa preživijo na družbenih omrežjih. Seveda se to lahko razume tudi kot to, da se nam TikToka preprosto ne da uporabljati, kar je deloma tudi res. Ampak zaradi TikToka zagotovo ne bi šli delat komadov v angleščini. Mogoče smo že malo pozabili na eno osnovno stvar: še vedno je ključen produkt. Vedno bo najpomembneje, da imaš hud komad. To mora biti primarni fokus. Ko imaš res hud komad, se začne vse drugo dogajati samo po sebi.

ZAKAJ SPLOH DELAMO INTERVJU, ČE IMATE VSE RAZPRODANO?

In zdaj mi povejta nekaj: zakaj je vaša predstavnica za odnose z javnostmi tako vztrajala, da naredimo intervju, če imate Cvetličarno in praktično vse drugo že razprodano? Zakaj sploh še potrebujete intervju?

Štras: Najprej bi rekel: če je naša piarovka tako vztrajala, pomeni, da je dobra piarovka. Tako da pozdravčki, Ajda, super si. In druga stvar – ja, vse imamo razprodano, komad je poslušalo že več deset tisoč ljudi …

Rok/Štras: 60.000. Bomo natančni.

Štras: Bistvo pa je, da zdaj napovedujemo naš največji koncert do zdaj. MRFY 4.0, četrta plata, izide spomladi, potem pa pride naš koncert MRFY, ki bo 11. septembra 2027 v seveda razprodanih Križankah.