Ženske z devete ulice: Njihovi moški so bili legende. Kaj pa one?
Lee Krasner, Elaine de Kooning, Grace Hartigan, Joan Mitchell in Helen Frankenthaler so pomagale spremeniti moderno umetnost.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Toda zgodovina je njihove dosežke prepogosto potisnila za zgodbe o slavnih moških. Kdo so bile »ženske z Devete ulice« in zakaj si ena izmed njih zasluži posebno pozornost?
Ko govorimo o abstraktnem ekspresionizmu, se hitro pojavita imeni Jacksona Pollocka in Willema de Kooninga. Ob njiju si predstavljamo velika platna, silovite poteze in umetnike, ki so s slikanjem premikali meje dovoljenega. Toda v istih ateljejih, razstavnih prostorih in razpravah so sodelovale tudi ženske. S svojimi slikami in idejami so soustvarjale preobrat, zaradi katerega je povojni New York postal eno najpomembnejših umetniških središč na svetu. Njihov delež v tej zgodbi je bil dolgo predstavljen precej bolj skromno.
Pet izmed njih danes pogosto povezujemo z imenom »ženske z Devete ulice«. Poimenovanje je širše uveljavila Mary Gabriel s knjigo Ninth Street Women, izdano leta 2018, v kateri je prepletla življenja Lee Krasner, Elaine de Kooning, Grace Hartigan, Joan Mitchell in Helen Frankenthaler. To ni bila uradna peterica z enotnim slogom ali skupnim manifestom. Povezovali so jih umetniško okolje, medsebojni odnosi in prelomna razstava.
Razstava v prostoru, namenjenem rušenju
Maja 1951 so umetniki v praznem trgovskem prostoru na Vzhodni deveti ulici na Manhattnu pripravili razstavo, ki je postala znana kot Ninth Street Show. Stavba je bila predvidena za rušenje, ustvarjalci pa so v njej prepoznali priložnost, da svoja dela pokažejo zunaj ustaljenih galerijskih poti. Pri pripravi je sodeloval tudi poznejši vplivni galerist Leo Castelli.
Med razstavljavci so bili Pollock, Willem de Kooning, Franz Kline in Robert Motherwell, ob njih pa vseh pet omenjenih slikark. Dogodek je postal pomembna prelomnica za newyorško avantgardo. Toda niti v tem uporniškem okolju zastopanost ni bila enakomerna: med 72 razstavljavci oziroma več kot sedemdesetimi sodelujočimi, kot razstavo opisujejo različni pregledi, je bilo le enajst žensk.
Pet slikark, pet različnih poti
Lee Krasner je dolgo spremljala oznaka Pollockove žene. Toda njen opus kaže umetnico, ki se je nenehno spreminjala. V ciklu Little Images je ustvarjala gosto prepletene znake, podobne skrivni pisavi. Iz razrezanih risb in zavrženih platen je sestavljala kolaže, pozneje pa razvila obsežne, ritmične abstrakcije.
Razmere, v katerih je delala, povedo veliko: medtem ko je Pollock ustvarjal v skednju, je sama sprva slikala v majhnem ateljeju v spalnici. Po njegovi smrti je prevzela večji prostor, z njim pa se je povečalo tudi merilo njenih slik. To je zelo konkreten opomnik, da umetniška svoboda potrebuje tudi prostor.
Grace Hartigan je do leta 1954 razstavljala pod imenom George. Kot pojasnjuje newyorški Muzej moderne umetnosti, se je s tem poklonila pisateljicam, kakršna je bila George Eliot, izbira pa je imela tudi praktično plat: dela moških so bila bolj cenjena. Hartigan je povezovala abstrakcijo s prepoznavnimi podobami, črpala iz starih mojstrov in opazovala sodobno mestno življenje. Poročne izložbe in njihove lutke so ji omogočale razmislek o pričakovanjih, ki jih družba nalaga ženskam.
Joan Mitchell je razvila slikarstvo, v katerem so se pokrajine spreminjale v barvne ritme in čustva. Slikala je iz spomina: zanimala sta jo kraj in občutek, ki ga je pustil v njej. Na njenih velikih platnih se zato ne srečamo nujno z razpoznavnim drevesom, poljem ali vodo, temveč z njihovo intenzivno, osebno izkušnjo.
Helen Frankenthaler je leta 1952 s sliko Mountains and Sea oziroma Gore in morje naredila pomemben tehnični preboj. Močno razredčeno oljno barvo je nanašala na nepremazano platno, položeno na tla. Barva se je vpijala v tkanino in ustvarjala prosojna, svetlobna polja. Platno je postalo sestavni del barvnega učinka, njena inovacija pa je odprla nove možnosti abstraktnemu slikarstvu.
Njihove zgodbe zato ni mogoče skrčiti na pet zapostavljenih žensk, ki so čakale na priznanje. Razstavljale so, prodajale, dobivale podporo kritikov in gradile mednarodne kariere, vendar v različnih obdobjih in pod različnimi pogoji. Krivica je tudi v tem, kako selektivno se je njihove dosežke pozneje pomnilo.
Elaine de Kooning: slavni priimek, lasten slikarski jezik
Peta iz te zgodbe, Elaine de Kooning, je posebej zanimiva prav zaradi svoje ustvarjalne širine. Bila je slikarka, likovna kritičarka in ena od ustanovnih članic umetniškega združenja The Club. Za revijo ARTnews je pisala o umetnosti in pomagala širšemu občinstvu približati ustvarjalce abstraktnega ekspresionizma. Njena vloga v umetniškem svetu je segala daleč prek zakona z Willemom de Kooningom.
Kot kaže članek v reviji Harper’s Bazaar, jo je zanimalo skoraj vse, kar je omogočalo slikanje gibanja in značaja: predsedniki, prijatelji, športniki, bikoborci, sorodniki. Portreta in abstrakcije ni obravnavala kot nezdružljivih svetov. Človeka je lahko obdala z izbruhi barv, del platna pustila prazen, obraz pa podredila drži telesa in energiji poteze.
Na portretu urednika Toma Hessa iz leta 1963 se oranžni, rumeni in rdeči nanosi srečujejo z neposlikanimi površinami. Podoba učinkuje, kot da nastaja pred gledalcem. Elaine ni zanimala samo podobnost, temveč tudi vtis navzočnosti: kako nekdo zavzame prostor, sedi, se premakne.
JFK - predsednik, ki ni miroval
Med njenimi najbolj znanimi deli so portreti Johna F. Kennedyja. Naročilo je dobila leta 1962, predsednika pa je opazovala in slikala v Palm Beachu. Ujeti je skušala človeka, katerega živahnost se je razlikovala od zadržane podobe v časopisih. Njene hitre poteze in barve so bile primerne za predsednika, ki je bil nenehno v gibanju.
Njegov umor novembra 1963 jo je globoko pretresel. Po podatkih Smithsonianove Nacionalne portretne galerije je tedaj prenehala delati na njegovih portretih; sama je povedala, da celo leto ni mogla slikati. To je pomemben popravek navedbe v članku Harper’s Bazaar, ki njeno intenzivno posvečanje Kennedyju postavlja tudi v čas po atentatu.
Vendar Kennedy ne bi smel zasenčiti drugih obrazov na njenih platnih. Slikala je tudi umetnike, prijatelje in družinske člane. Med njimi je deček s kavbojskim klobukom na sliki Jemp št. 1. Kot poroča Harper’s Bazaar, gre za njenega nečaka Chrisa Luyckxa, ki je desetletja hranil njena dela in pozneje pomagal omogočiti sedanjo razstavo.
Končno pogled na celotno umetnico
V newyorški galeriji Berry Campbell je do 19. decembra 2026 na ogled razstava, ki predstavlja njena dela od leta 1948 do 1988. Med osrednjimi je več kot tri metre široka Kalifornija, ob njej pa portreti, abstrakcije in prizori, v katerih se kaže njeno zanimanje za gibanje. Razstava omogoča, da Elaine spoznamo skozi razpon njenega ustvarjanja.
Prav to je tudi najmočnejši razlog za ponovno branje zgodbe o ženskah z Devete ulice. Njihove slike zahtevajo pozornost zaradi barv, drznosti, iznajdljivosti in različnih odgovorov na vprašanje, kaj vse je lahko slikarstvo. Ko jim namenimo prostor, se spremeni tudi pogled na njihove slavne sodobnike: povojna umetniška revolucija dobi več obrazov.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.