Vedno pozabite imena? Razlog ni slab spomin
Zakaj si obraz zapomnimo, ime pa izgine že po nekaj sekundah? Psihologi pojasnjujejo, kaj se takrat dogaja v možganih.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Se vam dogaja, da takrat, ko srečate novo osebo, pogosto v nekaj sekundah pozabite njegovo ime? Ime sicer slišite, a že trenutek kasneje ga ne veste več. Ob tem si morda brez težav zapomnite, kje oseba dela, od kod prihaja, kaj rada počne ali celo podrobnost iz pogovora. Le ime izgine, kot da ga sploh nikoli ne bi slišali.
Če se vam to dogaja pogosto, to še ne pomeni, da ste nepazljivi, nevljudni ali da imate slab spomin. Psihologi pojasnjujejo, da so imena ena najzahtevnejših vrst informacij za naše možgane.
PREBERITE TUDI:
Imena možganom povedo zelo malo
Večino informacij si zapomnimo zato, ker imajo pomen. Ko slišimo, da je nekdo zdravnik, učitelj ali glasbenik, se v možganih takoj aktivirajo številne povezave. Predstavljamo si poklic, izkušnje, okolje in vse, kar že vemo o tej temi.
Ime pa je nekaj povsem drugega. Je zgolj oznaka. Samo po sebi ne pove ničesar o človeku, zato imajo možgani precej manj "oprijemališč", na katera bi ga lahko pripeli.
Prav zato si pogosto lažje zapomnimo, da nekdo rad ribari, kot pa njegov priimek Ribič. Njegovi interesi imajo pomen, priimek pa je za možgane le naključna beseda.
Naši možgani so zelo pozorni – le na nekaj drugega kot na ime
Ko prvič spoznamo človeka, naši možgani v zelo kratkem času obdelujejo ogromno informacij. Opazujejo obraz, mimiko, glas, način govora, držo telesa, čustva, ki jih sogovornik vzbuja, in vsebino pogovora. Iz vseh teh podatkov začnejo ustvarjati celostno predstavo o osebi.
To je tudi razlog, da se lahko še čez nekaj dni spomnimo, da ima nekdo nalezljiv smeh, prihaja iz Maribora, obožuje hribe in ima zlatega prinašalca, njegovega imena pa se nikakor ne moremo spomniti.
Možgani so si preprosto zapomnili informacije, ki so jim pomenile več.
Več informacij ni vedno prednost
Na prvi pogled bi pričakovali, da si bomo človeka lažje zapomnili, če o njem izvemo veliko. V resnici pa lahko ravno velika količina novih informacij oteži priklic posamezne podrobnosti.
Psihologi ta pojav razlagajo tudi s tako imenovanim učinkom razpršenih povezav. Ko se ob enem človeku hkrati shrani veliko novih podatkov, se lahko zgodi, da je iskanje ene same informacije – na primer njegovega imena – nekoliko zahtevnejše.
Zakaj si obraze zapomnimo veliko bolje?
Večina ljudi precej lažje prepozna obraz kot prikliče ime. Tudi za to se razlog skriva v delovanju možganov.
Prepoznavanje obrazov je ena izmed njihovih najbolj izpopolnjenih sposobnosti. Za to obstajajo specializirana možganska področja, ki so se skozi razvoj človeka oblikovala prav za hitro prepoznavanje ljudi.
Ime pa je zgolj beseda, ki je z obrazom povezana povsem arbitrarno. Med njima ni naravne povezave, zato jo morajo možgani šele ustvariti.
Dobra novica: pomnjenje imen lahko izboljšamo
Čeprav si imen ne zapomnimo vedno zlahka, lahko možganom pri tem precej pomagamo.
Najbolj učinkovit način je, da se naučimo vsakič, ko se nam nekdo predstavi, njegovo ime ponoviti na glas. Že preprost stavek: »Lepo vas je spoznati, Nina,« poveča možnost, da se bo ime utrdilo v spominu. Koristno je tudi, da ime med pogovorom uporabimo še enkrat ali dvakrat, saj ga s tem aktivno prikličemo.
Zelo učinkovita je tudi metoda povezovanja. Ime poskušamo povezati z nekom, ki ga že poznamo, ali pa z značilnostjo osebe. Če spoznamo na primer Petro, se morda spomnimo prijateljice z enakim imenom ali si ustvarimo preprosto miselno sliko, ki nam bo pomagala pri priklicu.
Ko se poslavljamo, ime ponovno uporabimo. Vsak takšen priklic namreč okrepi spominsko sled.
Včasih imena ne pozabimo zato, ker ne poslušamo, ampak ker poslušamo sebe
Marsikdo pri srečevanju novih ljudi ni povsem sproščen. Za mnoge so take situacije polne podzavestnega stresa. Medtem ko se nam nekdo predstavlja, se lahko v nas dogaja cel notranji pogovor: Kako naj se predstavim? Sem naredil dober vtis? Kaj naj rečem naslednje? Sem dovolj prijazen, zanimiv, samozavesten?
V takšnem trenutku sicer slišimo ime, a ga ne obdelamo zares. Naša pozornost ni pri sogovorniku, ampak pri nas samih. Ne gre za sebičnost, le v neznani socialni situaciji se poskušamo znajti, se umiriti in narediti dober vtis.
Paradoks je, da ljudje največji vtis naredimo ravno takrat, ko manj razmišljamo o tem, kakšen vtis delamo, in nas iskreno zanima človek pred nami. Prav zato je eden najboljših načinov za boljše pomnjenje imen ta, da pozornost zavestno preusmerimo z vprašanja »kako delujem jaz?« na vprašanje »kdo je človek pred mano?«. Ko se osredotočimo na sogovornika, njegovo ime, obraz, ton glasu in nekaj, kar nam pove, dobi ime več povezav. S tem pa tudi več možnosti, da ostane v spominu.
Pomaga lahko preprost notranji premik: namesto da se pripravljamo na svoj naslednji stavek, za trenutek res slišimo drugega. Ponovimo njegovo ime, ga pogledamo v obraz in si dovolimo, da srečanje ni nastop, ampak stik. Takrat ime ni več le beseda, ki jo moramo zadržati v glavi, ampak del osebe, ki jo zares opazimo.
Ko si rečemo: »Jaz sem pač slab z imeni«
K naši sposobnosti pomnjenja imen pogosto prispeva tudi zgodba, ki si jo pripovedujemo sami sebi. Če smo imena nekajkrat pozabili, pogosto usvojimo prepričanje, da smo preprosto »slabi z imeni«. Naslednjič, ko spoznamo nekoga novega, zato že vnaprej pričakujemo, da si imena ne bomo zapomnili.
S tem si nalogo nehote še otežimo. Namesto da bi ime zares slišali, smo že osredotočeni na strah, da ga bomo pozabili. V mislih se pojavi pritisk, nato zadrega, nato občutek krivde. In prav ta notranja napetost lahko še dodatno zmanjša našo zbranost.
Veliko bolj koristno je, da pozabljeno ime ne razumemo kot osebno pomanjkljivost, ampak kot nekaj, kar se da vaditi. Namesto stavka »nikoli si ne zapomnim imen« si lahko rečemo: »Imena si lažje zapomnim, če jih takoj ponovim in povežem z osebo.« To ni le prijaznejše do nas, ampak tudi bolj učinkovito.
Pozabljeno ime ni merilo zanimanja
Marsikdo se po takšni situaciji počuti nerodno in ima občutek, da je na sogovornika naredil slab vtis. V resnici je pozabljanje imen ena najpogostejših značilnosti človeškega spomina.
Če ste si zapomnili človekovo zgodbo, njegov nasmeh ali občutek, ki ste ga imeli ob srečanju, so vaši možgani opravili natanko to, za kar so se razvili – poiskali so informacije, ki jim pomagajo razumeti človeka. Ime pa je pogosto le zadnji košček sestavljanke, ki potrebuje nekoliko več vaje, da ostane z nami.
Ko v prihodnosti pride do situacije, ko se boste težko spomnili imena novega znanca, se opomnite, da ne gre za slab spomin. Nežno si dovolite razumeti, da so bili vaši možgani pač le zaposleni z nečim veliko pomembnejšim – skušali so razumeti človeka pred vami. In prav to je pogosto veliko bolj dragoceno kot popoln priklic ene same besede.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
