Profimedia

Pristnost je danes ena tistih lastnosti, ki jih postavljamo visoko na lestvico vrednot. Radi imamo ljudi, za katere imamo občutek, da so iskreni, naravni in brez pretvarjanja. Zaupamo tistim, pri katerih ne čutimo velike razlike med tem, kar govorijo, in tem, kako živijo. Tudi sami si pogosto želimo biti bolj zvesti sebi, manj obremenjeni s pričakovanji drugih in manj ujeti v vloge, ki jih od nas zahteva okolica.

A prav zato je zanimivo, da o pristnosti danes toliko govorimo. Če bi bila nekaj preprostega, naravnega in samoumevnega, je verjetno ne bi bilo treba tako pogosto poudarjati. Ne bi je iskali v odnosih, ne bi nas motilo, ko pri drugih začutimo zaigranost, in ne bi se tolikokrat spraševali, ali živimo tako, kot v resnici želimo, ali samo tako, kot se od nas pričakuje.

V tem je eden od večjih paradoksov sodobnega časa. Družba nas po eni strani spodbuja, naj bomo posebni, drugačni, avtentični in zvesti sebi. Po drugi strani pa nas ves čas usmerja, primerja, ocenjuje in nagrajuje prav takrat, ko se znamo primerno prilagoditi. Želimo biti to, kar smo, hkrati pa zelo dobro vemo, da v vseh okoliščinah to ni enako preprosto, varno ali sprejemljivo.

Pristnost ni isto kot brez zadržkov povedati vse

Ko govorimo o pristnosti, jo hitro zamenjamo z neposrednostjo. Predstavljamo si človeka, ki vedno pove, kar misli, ki ne skriva svojih občutkov in ki se nikomur ne prilagaja. Toda takšna predstava je precej poenostavljena.

V vsakdanjem življenju se vsi prilagajamo. Drugače govorimo z otrokom, drugače s partnerjem, drugače s prijateljem in drugače na razgovoru za službo. To ne pomeni, da smo v eni od teh vlog nujno nepristni. Pomeni le, da razumemo kontekst, v katerem smo. Človek lahko ostane zvest sebi tudi takrat, ko je vljuden, zadržan ali premišljen.

Igranje vlog postane moteče, ko prilagajanje ni več zavestna izbira, ampak avtomatičen odziv iz strahu. Ko rečemo da, čeprav bi želeli reči ne. Ko molčimo, ker se bojimo odziva. Ko se smejimo, čeprav nam ni smešno. Ko v odnosih, službi ali družini tako dolgo igramo vlogo, da se nam začne zdeti, da je ta vloga naš pravi obraz.

Zakaj se od sebe oddaljimo skoraj neopazno

Le redko se zgodi, da bi se človek zavestno odločil, da ne bo več pristen. Veliko pogosteje se od sebe oddalji počasi. Najprej se nauči, katera čustva so v njegovem okolju dobro sprejeta in katera ne. Nauči se, kdaj je bolje biti tiho, kdaj ne komplicirati, kdaj potrpeti in kdaj se nasmehniti, čeprav mu ni do tega.

Takšne prilagoditve so lahko dolgo videti povsem nedolžne. V resnici so pogosto celo potrebne, saj brez njih ne bi mogli živeti v odnosih in skupnosti. A če se začnejo ponavljati brez premisleka, lahko človek postopoma izgubi občutek, kaj je v resnici njegovo. Ne ve več, ali nekaj želi, ali se je samo navadil, da to od njega pričakujejo. Ne ve več, ali se z nečim strinja, ali se le boji, da bi s svojim mnenjem povzročil napetost.

Zato pristnost ni samo vprašanje iskrenosti do drugih, ampak je še pred tem vprašanje iskrenosti do sebe. Težko živimo avtentično, če ne znamo več prepoznati lastnih občutkov, potreb in meja. Težko povemo, kaj mislimo, če smo leta vadili predvsem to, kako ne razočarati. Težko izbiramo po svoje, če smo se predolgo odločali glede na to, kaj bo najbolj sprejemljivo za druge.

Profimedia

Družba, ki nas spodbuja k pristnosti in hkrati k prilagajanju

Sodobna družba ima do pristnosti zapleten odnos. Na deklarativni ravni jo zelo ceni. Spodbuja nas, naj najdemo svoj glas, naj bomo drugačni, naj izstopimo iz povprečja in živimo po svoje. V resnici pa smo v vsakdanjem življenju pogosto nagrajeni prav za nasprotno: za prilagodljivost, všečnost, predvidljivost in sposobnost, da se znajdemo v pričakovanjih okolice.

Ta napetost je še posebej očitna na družbenih omrežjih. Tam se pristnost pogosto prodaja kot podoba. Ljudje naj bi bili spontani, naravni in resnični, vendar se ta resničnost velikokrat dogaja skozi skrbno izbrane fotografije, premišljene zapise in premišljeno urejene vtise. To sicer ne pomeni, da je vse, kar vidimo na družbenih omrežjih, lažno, je pa dejstvo, da je meja med resničnostjo in samopredstavitvijo postala močno zabrisana.

Prav zato nas pristnost pri drugih tako hitro pritegne. V času, ko je mogoče skoraj vsak vtis oblikovati, popraviti in predstaviti v boljši luči, postane občutek, da je nekdo resničen, dragocen.

Zakaj se ob pristnih ljudeh počutimo bolje

Pristni ljudje nas pogosto pomirijo, čeprav tega morda ne znamo takoj razložiti. Ob njih nimamo občutka, da moramo ugibati, kaj se skriva za njihovimi besedami. Ne delujejo, kot da ves čas upravljajo vtis, ki ga puščajo. Dovolijo si biti človeški, kar pomeni tudi nepopolni, včasih negotovi, včasih ranljivi, vendar ne v stalnem boju s tem, da bi morali izpasti drugače, kot so.

Profimedia

Takšna pristnost se kaže v skladnosti med besedami in dejanji, v sposobnosti priznati napako, v odsotnosti potrebe, da bi se nenehno dokazovali, in v tem, da ne ustvarjamo bližine z igranjem vloge, temveč z resničnim stikom.

Zato pristnost ni le osebna lastnost, ampak vpliva tudi na odnose. Kadar je nekdo dovolj v stiku s seboj, smo ob njem pogosto tudi sami lažje iskreni, saj nam s tem daje občutek, da ni treba ves čas nastopati.

Kako se vračamo k sebi

Pristnosti se ne naučimo tako, da začnemo naenkrat govoriti vse, kar nam pride na misel. Prav tako je ne dosežemo s tem, da zavrnemo vse prilagajanje in vsako družbeno pravilo razglasimo za masko. To bi bilo bolj uporništvo kot zrel stik s seboj.

Bolj smiselno vprašanje je, kje v svojem življenju se najpogosteje oddaljimo od sebe. Kdaj prikimamo, čeprav v sebi čutimo odpor. Kdaj ostanemo v vlogi, ki nam je postala pretesna. Kdaj se trudimo biti všečni, čeprav nas to izčrpava. Kdaj zamenjamo mir v odnosu za tiho odpoved lastnim potrebam.

Pristnost se pogosto začne prav s takšnimi opažanji in z drobnim trenutkom notranje jasnosti, ko si priznamo, da nekaj ni več naše. Da se v nekem odnosu ves čas manjšamo. Da v nekem okolju ne govorimo več iz sebe. Da smo v želji po sprejetosti začeli izgubljati občutek, kdo smo, ko nas nihče ne ocenjuje.

Pristnost pomeni večjo usklajenost med nami in našim življenjem

Morda je največja zmota o pristnosti ta, da jo razumemo kot ideal. Kot stanje, v katerem je človek vedno zvest sebi, vedno jasen, vedno pogumen in vedno notranje usklajen. Takšnega življenja ni. Vsak od nas se včasih prilagodi preveč, kdaj kaj zamolči, kdaj odigra vlogo in kdaj šele pozneje razume, da v določenem trenutku ni ravnal iz sebe.

AdobeStock

A prav zato pristnost ni nekaj, kar imamo ali nimamo. Bolj je način, kako se vračamo k sebi, ko opazimo, da smo se oddaljili. Je pripravljenost, da si priznamo, kaj čutimo, tudi če tega ne moremo takoj izraziti. Da vemo, kje so naše meje, tudi če jih še ne znamo vedno postaviti. Da se vprašamo, ali živimo po svojih vrednotah ali predvsem po pričakovanjih, ki smo jih nekoč sprejeli kot edino možnost.

V svetu, ki nas ves čas spodbuja, naj nekaj pokažemo, dokažemo ali predstavimo, je pristnost morda res ena najdragocenejših lastnosti. Ne zato, ker bi nas naredila bolj edinstvene in posebne, ampak zato, ker življenja ne živimo kot v predstavi, temveč kot nekaj, kar nam zares pripada.