Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Kje so pozimi brezdomci?


T.N.S.
9. 2. 2010, 00.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:58
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

V Sloveniji pozimi zmrzne 23 ljudi na leto. Ob tej visoki številki človek seveda najprej pomisli na brezdomce. Odpravili smo se preverit, kako se znajdejo v tej hudi zimi.

Kje so pozimi brezdomci?

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

V Sloveniji je v zadnjih 12 letih pozimi zmrznilo v povprečju 23 ljudi na leto. Ob tej visoki številki človek seveda najprej pomisli na brezdomce. Še posebno v letošnji zimi, ki z mrazom in snežnimi meteži ne skopari. Odpravili smo se po ulicah, parkih, podhodih in zavetiščih, da bi jih našli in preverili, kako se znajdejo v teh ekstremnih okoliščinah. A njihova »delovna mesta« so zapuščena, spalni kotički in dnevni centri za pomoč pa napol prazni. Kje so torej naši brezdomci?

Zjutraj, ko odhajam v službo, na avtobusni postaji večinoma sedi Marko, brezdomec, ki je v Slovenijo prišel iz Hrvaške. Včasih je prebival na klopci za Ljubljanico, kjer si ga našel 24 ur na dan, tudi ponoči. Z mokrim in vetrovnim vremenom se je preselil v zavetje pleksi stekla postaje. Marko je že zelo na koncu. Že mesece ni niti prosjačil več, le nekaj si je mrmral v brado in ni vstal niti takrat, ko je bilo treba opraviti malo potrebo. Zdaj ga že nekaj tednov ni in bojim se, da ga ne bomo več videli. Prazne pa so tudi ostale tradicionalne postojanke ljubljanskih klošarjev, kraji, kjer jih je bilo vedno polno. Prešernov in Ambrožev trg, ulice Stare Ljubljane, park pred sodiščem, tržnica in včasih celo Bavarski dvor, ki ga sicer praviloma zasedajo brezdomni odvisniki. S fotografom sva prečesala vse, a razen para prodajalcev glasila Kralji ulice nisva našla nikogar.


Podnevi gre, ponoči je kriza
Naslednja postaja so bili centri, ki čez dan ali vsaj za nekaj ur brezdomcem zagotavljajo zavetje, topel obrok ali vsaj skodelico kave. Boris Kosec, vodja zavetišča za brezdomce v Ljubljani, pravi, da jim letošnja huda zima niti ni prinesla večjega obiska. »Nič več navala ni kot navadno. Ni še prave drame. Ljudje se dobro znajdejo in poznajo drobne zvijače, kako se ogreti. Če imaš kup kartona in štiri prešite odeje, se da prespati še pod mostom, večinoma pa se zatečejo v kleti, garaže, veže, v bližino toplovodov ali pekarn. Kje natančno ima svojo bazo, brezdomec ne bo povedal za živo glavo, saj noče, da bi mu kdo prevzel mesto.« Tudi zmrznil že kar nekaj let ni noben njihov varovanec. »Spomnim se, da je bilo pred kakšnimi desetimi leti takih smrti več. A mraz niti ni najpomembnejši. Na prvem mestu so alkoholizem in z njim povezane bolezni.« V zavetišču imajo sicer prostor za 28 rednih stanovalcev in še nekaj bivalniki s po šestimi ležišči, namenjenih krajšemu bivanju. Svoja vrata odprejo ob osmih zvečer in zaprejo ob osmih zjutraj, prednost pa imajo tisti, ki so storitev uporabljali že prejšnji dan. Morda ne zveni najpravičneje, a namen zavetišča je zagotavljati stalnost in vsaj osnovno varnost svojim uporabnikom, da bi ti lahko poskušali najti izhod iz težkih razmer.

Preberite še


Pozimi si brezdomci čez dan grejejo premrzle prste, igrajo družabne igre, klepetajo s kolegi ali preprosto ždijo v kotu še v Stigmi, uredništvu Kraljev ulice in Dnevnem centru Vincencijeve zveze dobrote. Ne glede na količino prepričevanja, diplomatsko zvitost ali število kovancev, ki jim jih stisnete v roke, ne bodo izdali, kje preživljajo noči. Povejo le, da je lahko ponoči res kriza, če nimaš suhega in zavetrnega kotička.


Najhujši so prazniki
Prijazen, lepo vzgojen možak z otroškimi očmi, doma s Tolminskega, še posebno težko prenaša svoj položaj. Vidi se, da je še »začetnik«. »Imel sem že prenočišče v kontejnerju, a sem ga izgubil, ko me je neki prijazen par za konec tedna vzel k sebi domov. Zdaj sem res na zasilnem v neki drvarnici, kjer piha in je mraz. Tam, kjer jih je več na kupu, nočem spati, ker sem bolj samotarske vrste, pa tudi teženja ne maram. Verjamem, da se bom izvlekel in našel službo, saj sem priden delavec in obvladam svojo obrt. Pleskar sem in polagam knauf. Ampak za zdaj je tako. Saj se ne pritožujem, a včasih je res težko. Posebno za praznike je bilo, ko sem gledal družine, kako se zabavajo. Počutil sem se tako samega in zavrženega. No, pa bo že! Vsaj beračiti ni treba, ampak lahko prodajam časopis in včasih se najde kdo, ki si vzame čas za klepet.«


Rog, Cukrarna in Ajdovščina so zapuščeni

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.6, 9.2.2010

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium
Jana

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium

© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.