Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Otroke na ulico!


Tina Nika Snoj
31. 3. 2010, 00.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:58
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Starši se bojijo spustiti otroka samega na ulico, morali pa bi se bati otroške sobe, pravijo strokovnjaki. Samostojno raziskovanje sveta prinaša namreč neprecenljive izkušnje in veščine.

Otroke na ulico!

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Generacije dolgo so igrišča, parki in tudi ceste odmevali od otroškega vrišča ter igre. Le kdo se ne spomni gumitvista, črnega moža, ravbarjev in žandarjev, zemlje krast in neštetih iger z žogo, ki so se prenašale iz generacije v generacijo. Starše smo opazili le takrat, ko je katera od mam pomolila glavo skozi okno in svojega kratkohlačnika poklicala h kosilu. Zdaj ti prostori že leta samevajo, otroka brez spremstva vidimo le redko. Pa je za otroke res bolj varno in zdravo, da tičijo ves čas za računalnikom in na organiziranih dejavnostih? Je res dobro zanje, da so starši njihovi najboljši prijatelji? Ne, se strinjajo strokovnjaki.

France Prosnik s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor je name naredil močan vtis pred nekaj leti, ko si je upal naglas izjaviti, da starši ne bi smeli vedeti vsega, kar počnejo njihovi otroci, saj bi jim to onemogočili. V svetu, kjer je skrb za varnost otrok postala že prava – in pogosto škodljiva – obsesija, je takšna izjava uradne osebe redkost. »Off the record« se s tem naši sogovorniki sicer strinjajo, izreči pa si tega ne upajo več na glas, kar veliko pove o družbi, v kateri živimo.

Preberite še


Neprecenljivi veščine in znanje
Starši vidijo predvsem nevarnosti, ne pa tudi dobrih plati samostojne igre, pravi Prosnik. »Nikakor ne želim reči, da se otroku ne more nič zgoditi. Prometa je več kot kadarkoli, na primer. A razlika med prej in zdaj je ta, da se starši nočejo več soočati in spoprijemati z nevarnostjo oziroma hočejo pred njo zavarovati otroka. A otrok se mora naučiti vedenja v prometu in negotov pešec, ki se petkrat ozre ter premisli, je v večji nevarnosti kot vase gotov otrok. To pa seveda ni edini strah. Kar me vedno znova preseneča, je to, da zdaj starši otroka še babici ali tetki ne dajo več z zaupanjem in včasih le kot posebne vrste nagrado. Celo tega tako osnovnega zaupanja med generacijami ni več, kaj šele česa drugega. Pritisk idealnih staršev je večji kot kadarkoli, varnost kot vrednota pa na prvem mestu.« S tem pa otroka prikrajšajo za izredno pomembne izkušnje, ki mu omogočajo, da odraste v celovito in zrelo osebnost. »Zdrav osebnostni razvoj naj bi tudi prostorsko potekal v koncentričnih krogih, nekako tako, kot če kamenček vržeš v vodo. Danes tega ni več. Otroka se posadi v avto in pelje v šolo, trgovino, na tečaja karateja itn. Otrokov svet je sestavljen iz nepovezanih delov, zrnasto. Ne obvladuje več svoje okolice, ne širi svojega sveta, kot je naravno, in ga zato tudi ne obvladuje. V avtu se otrok izklopi in ne povezuje sveta v znan zemljevid. Nekateri prav to pomanjkanje raziskovanja povezujejo s hiperaktivnostjo in nezmožnostjo koncentracije. Doživetje, ko otrok širi obzorje do prvega ovinka pa do trgovine in kleti, ni nič manj pomembno kot Kolumbovo odkrivanje Amerike in za otroka nič manj močno.« Otroci, ki so z avtom magično »teleportirani« z ene točke na drugo, tako živijo v neke vrste fiktivnem svetu, ki ni kaj dosti drugačen od tistega na televiziji ali v računalniški igrici. Tudi zato je prva poteza, ko pridejo domov, pritisk na gumb enega od teh aparatov. »Paradoksalno je,« pravi Prosnik, »da največja nevarnost na otroke preži prav na svetovnem spletu. Starši se bojijo ulice, bati pa bi se morali otroške sobe.« S televizijo in računalnikom se otroci naučijo tudi dolgočasiti. Navajeni so močnih dražljajev in zabave brez uporabljanja domišljije. Žalostno je, da marsikateri otrok, tudi če bi ga spustili ven in med vrstnike, ne bi vedel, kaj početi sam s seboj. Odkrivanje sveta je namreč tudi veščina in za otroka, ki doma pobija zmaje, majhna zelena gosenica na listu verjetno ne bo posebej zanimiva...

 

Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 13, 30.3. 2010

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium
Jana

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium

© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.