Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sprevrženci, ki so med obleganjem Sarajeva plačevali lepe denarje, da so lahko s srbskih položajev z lovskimi puškami ubijali otroke in nosečnice, so se upravičeno čutili varne – kajti nihče ni bil pripravljen verjeti, da se v človeku lahko skriva tolikšno zlo. A trideset let po tem, ko je italijanska obveščevalna služba pod preprogo pometla dokaze o delovanju turistične industrije lova na ljudi med vojno v Bosni, je pred tožilce stopil prvi osumljenec. Tudi po zaslugi pogumnega slovenskega režiserja Mirana Zupaniča, s katerim je po objavi njegovega dokumentarnega filma Sarajevo safari navezal stik italijanski preiskovalec Ezio Gavazzeni.

Slovenija

Alenka Rebula: Ali gradiš ali pa rušiš – sredine ni

Tujec s puško

Piše se leto 1994 in hribi okoli Grbavice, predmestja Sarajeva, so preplavljeni s srbskimi enotami, ki že od dve leti z ognjem, svincem in grozo držijo trpinčeno mesto v obroču. Ta bo obstal vse do 29. februarja 1996, s čimer se bo v kronike zapisal kot najdaljše obleganje v zgodovini sodobnega vojskovanja. Prekaljeni srbski veterani se komajda zmenijo za prišleka, ki se tisti dan prikaže na položajih v spremstvu častnikov; navajeni so, da opravljajo svoje krvavo delo in ne postavljajo vprašanj. Že bežen pogled razkrije, da je možak tujec; namesto uniforme ima na sebi mešanico vojaške in civilne oprave, v rokah drži na daleč vpadljivo lovsko puško z daljnogledom.

revija Jana

Po kratkem pozdravu in pomenku s poveljujočim oficirjem v nerodni angleščini ga njegov spremljevalec odpelje proti položajem za ostrostrelce. Skrivnostni prišlek skrbno razpostavi svojo puško, se zlekne na tla in pogleda skozi daljnogled. Krvaveče nemočno mesto je v njem razgaljeno do zadnje podrobnosti, do najbolj zakotne ulice, do najmanjšega trga, do največjega otroškega igrišča.

Možak napeto opazuje, prečesava, išče; častnik, ki stoji ob njem, mu prijateljsko namigne, kam naj usmeri orožje – strelec ga uboga. Končno najde, kar je iskal; srce mu začne razbijati od vznemirjenja, drobne mišice okoli trtice se zategnejo v sladostrastnem pričakovanju, vsa volja se prelije v prst na sprožilcu. Strel odjekne, srbski oficir odobravajoče prikima, moški odmakne pogled od daljnogleda in se nasmehne, zmeden in čudno olajšan. Preden odide, spremljevalcu izroči šop bankovcev, preostanek dogovorjenega plačila. Tarifa za umor sarajevskega otroka znaša 100.000 evrov.

Šport

Štajerc Franc, najstarejši reprezentant na svetu

Usodna samohvala starega fašista

Do leta 2022, ko je bil prvič prikazan dokumentarni film Sarajevo safari slovenskega režiserja Mirana Zupaniča, je bila turistična industrija strahopetnega pobijanja nemočnih civilistov med obleganjem bosanske prestolnice najstrožje varovana skrivnost. Šepet o italijanskih, ameriških in nemških pošastih, ki so izkoriščale balkansko vojno za izživljanje svojih najtemnejših strasti, ni mogel prerasti okvirov urbane legende; njihove poti do Sarajeva, povezave v srbski vojski, predvsem pa imena teh posameznikov in njihovih žrtev so bila smrtna skrivnost, do katere ni imel dostopa nihče. Vse do nedavnega. Zupaničev prelomni film je v letih od premiere sprožil zaporedje dogodkov, ki so privedli do aretacije in uradnega zaslišanja prvega izmed osumljenih vikend snajperistov: danes 80-letnega italijanskega fašista po imenu Giuseppe Vegnaduzzo.

Nekdanji voznik tovornjaka iz kraja Pordenone tik ob meji s Slovenijo se je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja redno mudil v Bosni; tedaj je namreč delal kot šofer za italijansko metalurško podjetje, za katero je opravljal prevoze po Balkanu. Petnajst let po vojni naj bi se bil sodelavki hvalil, da je med svojimi turami večkrat naredil ovinek do Sarajeva, kjer je za zabavo streljal na prebivalce – napaka, ki ga utegne več kot trideset let pozneje spraviti za rešetke zaradi naklepnega uboja. Vegnaduzzo je italijanskim preiskovalcem sicer priznal, da je bil v času vojne v Sarajevu, obenem pa vztrajno zatrjeval, da je nedolžen kot novorojeno dete. Toda dejstvo je, da se v njem skriva nekaj zloveščega; možakar je po poročanju italijanskih medijev bojda notorični fašist, med racijo v njegovem stanovanju pa so karabinjerji zasegli več kosov orožja.

Lovci na pošasti

Ime Giuseppeja Vegnaduzza je eno izmed petih, ki naj bi jih italijanskim oblastem posredoval preiskovalni novinar Ezio Gavazzeni, ki ga je po ogledu dokumentarca Sarajevo safari obsedla zgodba o grozodejstvih, ki naj bi jih zagrešili njegovi rojaki. »Oktobra 2024 me je kontaktiral in pomagal sem mu z nekaj podatki. Med drugim sem ga povezal tudi z bosanskimi preiskovalci, ki delujejo po ovadbi zoper neznane storilce, ki jo je po ogledu filma vložila nekdanja sarajevska županja Benjamina Karić,« nam je povedal režiser Zupanič. Ta sicer razpolaga še z nekaj podatki in pričami, ki jih v filmu Sarajevo safari ni objavil, ker so si ljudje pač premislili – nacionalistične strasti so še nadvse žive, strah pred maščevanjem pa tudi trideset let po srhljivih dogodkih ostaja več kot upravičen.

Neustrašni Gavazzeni je – morebiti tudi s pomočjo slovenskega režiserja – vendarle prišel v stik s človekom, ki ga je potreboval: nekdanjim agentom bosanske tajne službe Edinom Subašićem. Ta je razkril, da je bosanska stran že sredi vojne obvestila italijanske vojaške obveščevalce iz tedanje službe SISMI o vikend ostrostrelcih, ki so potovali iz Trsta v Bosno. SISMI je bliskovito ukrepala in stopila na prste petim zločincem; dva naj bi odtlej umrla, trije so še živi, njihova imena pa naj bi bila zdaj znana italijanskemu tožilstvu. Subašićeve in Gavazzenijeve informacije so bile ključne pri sestavljanju 17 strani dolge obtožnice, v kateri so navedene številne podrobnosti o delovanju združbe, ki je za denar omogočala pobijanje sarajevskih civilistov, z otroki in nosečnicami vred.

Zdravje

Fizioterapevtska detektiva odkrivata vzroke bolečin

Vplivni posamezniki z znatnimi finančnimi sredstvi

V obtožnici med drugim piše, da so poleg Italijanov pobijali tudi državljani ZDA, Subašić pa je potrdil, da so med Italijani prevladovali »vplivni posamezniki z znatnimi finančnimi sredstvi, ki so si lahko privoščili izziv za dvig adrenalina«. Najpogosteje je torej šlo za »šport« za zdolgočasene bogataše. Eden izmed ostrostrelcev, ki naj bi jih z gotovostjo identificirali že leta 1993, naj bi bil lastnik zasebne lepotne klinike v Milanu. Če je pri tem sodeloval tudi že omenjeni Vegnaduzzo, je bil torej izjema, ki je potrjevala pravilo; da bi s tem zadovoljil svoje sprevržene strasti, pa bi v tem primeru moral pošteno načeti svoje prihranke …

Italijani so potovali v skupinah, ki so se izdajale za lovske združbe, namenjene na prijetno jago nekam v vzhodnoevropsko divjino, zato so s seboj nosili lastne lovske puške. Iz Trsta so leteli v Beograd, od tam pa s srbskimi vojaškimi helikopterji do položajev v hribih okoli Sarajeva – pa tudi okoli Mostarja, kjer naj bi se prav tako dogajala različica gnusnega safarija.

Do lanske jeseni, ko je stekla uradna preiskava italijanskega tožilstva, so bili petični ljubiteljski morilci in njihovi pomočniki povsem varni pred roko pravice. Italijanski obveščevalci so vse skupaj skrbno pometli pod preprogo, le v časniku Corriere della Sera so v tistih letih medlo omenili govorice o lovcih na ljudi v Sarajevu. Prvič je o njih uradno spregovoril nekdanji ameriški marinec (in bržkone tudi obveščevalec) John Jordan, ki je med vojno v Sarajevu deloval kot del zaščite mednarodnih gasilskih enot.

Jaka Koren

Krvava sled na dno človečnosti

Maja 2007 je Jordan v svojem pričevanju pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu med drugim razkril, da je na srbski strani »več kot le enkrat naletel na osebe, za katere sem na podlagi njihovih oblačil in orožja ter načina, na katerega so jih vodili naokoli, presodil, da ne pripadajo lokalnim enotam«. Kot izkušen ostrostrelec je takoj ocenil, da so možje z lovskimi puškami v resnici »tourist shooters«, turistični strelci. Sam je večkrat naletel nanje v okolici Grbavice, njegovi sodelavci pa so jih srečali tudi okoli Mostarja. Jordanovo razkritje je bilo eksplozivno, žal pa se zanj ni zmenil nihče. Trajalo je celih 15 let, da je javnost izvedela resnico.

»Mislim, da bodo italijanski tožilci zdaj zelo težko dokazali krivdo komurkoli,« meni Miran Zupanič. »Skoraj nemogoče je namreč nedvoumno dokazati, da je bila točno določena oseba v točno določenem trenutku pred več kot tridesetimi leti na točno določenem položaju, s katerega je ubila določeno žrtev. Upam pa, da bo na dan prišlo več podrobnosti o mreži posameznikov, ki je organizirala to početje in z njim tudi služila.«

Shutterstock

Ljudje – izraz uporabljamo le pogojno –, ki so za en sam usodni strel prodali vragu duše, tako do konca življenja ne bodo mogli mirno spati, in tudi to je nekaj. Vsekakor pa do tega ne bi prišlo brez režiserja Zupaniča z ekipo, ki je z dokumentarcem Sarajevo safari postavil svojevrsten mejnik ne le v zgodovini slovenskega filma, temveč tudi v zgodovini raziskovanja senc na najnižji stopnji človečnosti.

Za konec pa še pomembno vprašanje: kako je ameriški marinec Jordan v Sarajevu takoj prepoznal vikend morilce? Ker je nekaj podobnega po lastnih besedah videl že med službovanjem v Bejrutu v Libanonu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Drugače povedano, sarajevski safari žal še zdaleč ni anomalija; človeška vrsta že od pamtiveka izvaja tovrstna grozodejstva. Tudi zdaj. Izraelski najstniki so se množično zbirali na razgledni ploščadi vzpetine nad mestom Sderot, da so z navijanjem spremljali eksplozije bomb in letalnikov nad Gazo. V Ukrajini prav v tem trenutku ruska vojska načrtno pobija civiliste z brezpilotnimi letalniki, nabavljenimi z donacijami ruskih civilistov. Veliko zlo je še vedno tukaj, zato je treba o njem govoriti – in se proti njemu boriti.

revija Jana