Grigory Dudnichenko

Korak za korakom si je tlakoval pot od temeljev do visokih ciljev, kjer danes stoji s trdnimi nogami. Ne skriva, da mu je na začetku spodletelo: »To je bila moja najboljša lekcija!« Kaj pa recept za poznejši uspeh? Disciplina, trdo delo, odločnost, da po vsakem padcu vstaneš, in ljudje, ki verjamejo vate. »Dokler ne obupaš, v resnici ne moreš izgubiti,« je moder 27-letnik, ki navdušuje z osupljivimi slaščicami in še predaja znanje.

Nekam mlad je za chefa, pomislim, ko se po kuhinji suvereno suče v svoji imenitni črni uniformi. Res ni minilo veliko let, odkar je gulil šolske klopi na srednji šoli Zagorje, a že tedaj je v njem prasketala odločnost. Med šolanjem za gastronomskega tehnika je zavihal rokave in z delom nabiral prve izkušnje. Najstnik iz Litije pač ni želel čakati, da mu čas ponudi priložnost – želel si jih je ustvariti sam.

Estrada

Ammar Mesić, negativec na zaslonu, v resnici pa borec za pravico

Drugačen

Takoj ga podrezam, da izstopa od današnje mladine. »To željo sem imel v sebi že od nekdaj. Domača vzgoja mi je dala osnovne vrednote – da delaš, ne jamraš in se ne predaš, ampak največji del te volje je preprosto del mojega značaja. Vedno sem verjel, da dokler ne obupaš, v resnici ne moreš izgubiti. Morda ne gre vse po načrtu, a zmagovalec je tisti, ki vztraja dlje od drugih,« postreže z modrostmi, ki se jih ne bi sramovali niti tisti s sivo brado.

Je res bil od nekdaj tak? No ja, kot pobec že ne, se zasmeji. »Bil sem bolj prestrašen, precej neodločen in pogosto sem se spraševal, ali sem sploh dovolj dober,« je iskren 27-letnik, ki ga je pozneje močno preoblikoval šport: »Dal mi je ogromno: disciplino, red in občutek, da lahko premagaš sebe. Kar sem se takrat naučil na igrišču, sem kasneje prenesel v slaščičarstvo in podjetništvo.«

Grigory Dudnichenko

Norost? Tudi padec je lekcija

Bil je zelenec, ko je v Litiji odprl lokal. Kljub zagnanosti to ni bila zgodba o uspehu. Ne le da mu je spodletelo, poslovna pot mu je na pleča natrpala še vrtoglave dolgove. »Ko sem pri 19 letih odprl lokal, se mi je zdelo to popolnoma normalno. Bil sem ponosen, prepričan, da lahko vse rešim z energijo in delavnostjo. Danes vem, da sem bil zares pogumen ali pa rahlo nor. A brez te norosti ne bi bil tam, kjer sem,« pokima in doda, da je prav ta zgodba ena največjih lekcij njegovega življenja.

»Naučila me je ponižnosti, odgovornosti in tega, da sanje niso dovolj – rasti moraš hitreje kot tvoje težave. Največ pa sem odnesel v trenutku, ko sem našel odgovor na svoj 'zakaj'. Ko ti vse pade iz rok in ostaneš na dnu, se moraš vprašati, zakaj sploh vstaneš. Jaz sem takrat prvič zares začutil, da je moj namen ustvarjati, pomagati in navdihovati. Ta izkušnja me je oblikovala v človeka, kakršen sem danes.«

Kaj bi človek brez sanj?

Sanje o ustvarjanju sladic so se rodile, ko je kot petletni fantič pomagal mami pri peki piškotov. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana