pexels

Vstopila sem v zatohlo, prašno sobo, ki naj bi bila »čisto primerna za študentko«, kot je rekla gospa, ki me je sprejela s širokim nasmehom. A ta ni mogel skriti dejanskega stanja: omara, ki je bila tako stara, da bi lahko pripadala muzeju, tla, na katerih so  bile temne lise, in postelja, ki je zaškripala že, ko si jo pogledal, z madeži, katerih zgodb nisem želela poznati.

Pika na i? Obiskov ne bi smela imeti. Takrat sem se resno vprašala, v katerem vzporednem vesolju je ta soba vredna najema – predvsem za ceno malo manj kot 300 evrov. A ta grozni prizor je bil le uvod. Uvod v moj študentski začetek, ki ni sovpadel z začetkom študijskega leta  1. oktobra, temveč me je doletel mnogo prej. V trenutku, ko te prvič spreleti misel, kje boš sploh živel. Če nisi iz Ljubljane, je to vprašanje skoraj tako resno kot izbira fakultete.

Zgodbe

Najprej štal'ca, potem pa krav'ca?

Oddala sem prošnjo za študentski dom. Kmalu sem poklicala v upanju na jasen odgovor. »Verjetno konec oktobra,« so rekli prijazno. Optimistično. Neresnično. Prednostni seznam, ki sem ga prejela le nekaj tednov pred začetkom študijskega leta, je bil krut: sobe ne bo – ne oktobra, ne novembra, najbrž šele februarja.

Prvi semester brez postelje, brez strehe nad glavo. Začela sem mrzlično iskati sobo pri zasebnikih. Cene so poskočile v nebo, sobice pod 300 evrov pač ne dobiš, ceni pa je na koncu treba prišteti še stroške, ki lahko presegajo sto evrov.  Ponudb je bilo malo. Teden dni pred 1. oktobrom se sobe v Ljubljani pač ne išče. Iskala sem povsod: na spletnih straneh, v skupinah na družbenih omrežjih. Pisala sem, klicala in predvsem čakala. Nekateri se niso oglasili. Drugi so povedali, da brucev nočejo, ne vem zatrdno, zakaj.

Pexels

Soba brez stroškov: 350 evrov

Ta znesek je bil zame previsok, a sem si sobo vseeno ogledala. Bila je zelo majhna, komaj dovolj velika za osnovno pohištvo –majhno omaro, pisalno mizo in posteljo. Kopalnica je bila prenovljena in čista, medtem ko je bila kuhinja res stara, kar me je nekoliko motilo, saj zelo rada kuham in bi si želela bolj urejen prostor. V sobi je bilo čutiti rahlo vlago in mraz. Čeprav se mi je cena zdela previsoka, sem izrazila zanimanje. Odgovorili so mi, da bodo odločitev sprejeli šele po vseh ogledih, saj jih je bilo predvidenih še nekaj. Sobo sem si ogledala skupaj s tremi študenti, ki so prav tako v zadnjem trenutku iskali bivališče. To je ustvarilo tekmovalno vzdušje in občutek, da bo odločitev zelo odvisna od sreče.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana