Shuttestock

Zakon o dolgotrajni oskrbi je končno zaživel in se začel postavljati na noge – a ne brez občasnega klecanja in spotikanja. Treba je upoštevati, da zakoni na ta svet ne pridejo popolni, potrebujejo čas in se izboljšujejo s popravki, ki jih narekuje uporaba.

Vendar je prihodnost dolgo pričakovane dolgotrajne oskrbe pri nas spet negotova, se zdi – sedanja opozicija, ki upa, da bo z marčevskimi volitvami prišla na oblast, namreč že napoveduje ukinjanje ali zamrzovanje prispevka za dolgotrajno oskrbo. In smo šli zato ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z dolgotrajno oskrbo, ki torej dobro poznajo njene dobre strani in pomanjkljivosti, vprašat, kaj bi na prvi pogled všečno ukinjanje prispevka potegnilo za seboj. Nič dobrega, se je pokazalo.

Politika

Dolgotrajna oskrba: kje smo in zakaj smo tam

Carmen Rajer, socialno delavko iz Krškega, že dolgo poznamo. Ta topla, sončna ženska je pred leti na noge postavila evropski pilotni projekt dolgotrajne oskrbe Most, bila je tudi naša kandidatka za Slovenko leta. Evropsko sofinanciranje Mosta je bilo predvideno za osemnajst mesecev, medtem naj bi pa prišel zakon o dolgotrajni oskrbi in nadaljeval, kjer je Most končal. A ker zakona ni in ni bilo, je po izteku evropskega sofinanciranja Most prevzela krška občina, uspešni projekt so malo prilagodili in ga ohranili vse do lanskega 1. julija, ko je izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu prevzel ZD Krško, Carmen Rajer – najprej je bila medicinska sestra, ob delu je doštudirala sociologijo, zdaj je pred zaključkom doktorata – pa je postala svetovalka za dolgotrajno oskrbo in vodja vstopne točke na CSD Krško.

Šimen Zupančič

Dražen Levojević je pravnik, direktor Zdravstvenega doma Brežice, ki je lani prevzel izvajanje dolgotrajne oskrbe in ji januarja letos dodal še pomoč na domu. Ukvarjata se torej z različnimi vidiki dolgotrajne oskrbe in imata tudi zelo različno količino izkušenj, saj je krški CSD pri novem zakonu začenjal v visokem startu, brežiški ZD pa z ničle. Povprašali smo ju o dobrih in slabših plateh zakona o dolgotrajni oskrbi in kaj bi napovedano ukinjanje prispevka za dolgotrajno oskrbo pomenilo za njene uporabnike.

Dajte jim čas! 

»Mi smo Most dolgo gradili, od leta 2018, in preden smo dojeli, kaj dolgotrajna oskrba je in kako naj bi delovala … » pravi Carmen Rajer. »Zdaj me lahko zbudite sredi noči, pa vam bom povedala vse potrebno, ampak jaz to živim že toliko let. Nekdo, ki pa se prvič sreča s tem zakonom, novi koordinatorji, ki se zaposlujejo na teh delovnih mestih, potrebujejo čas, da spoznajo delo, spoznajo koncept. Ne Slovenija ne Jugoslavija tega nista nikoli imeli, imamo le vrtičke, ki jih je vsak po svoje obdeloval – pomoč na domu se je razvijala po svoje, institucionalno varstvo po svoje, VDC-ji po svoje, zdaj pa je treba vse to nekako spraviti na skupni imenovalec, in to ni preprosto. Socialne storitve na eni strani, zdravstvene na drugi, jaz pa ves čas trdim, da človeka ne moremo deliti, ljudje smo zdravstvena in socialna bitja.«

Slovenija

Vsa odprta vprašanja dolgotrajne oskrbe

Direktor ZD Brežice pa pravi, da je bil prevzem vloge izvajalca dolgotrajne oskrbe na domu izziv. »Na začetku smo si veliko pomagali z našo patronažno službo. Uporabniki so nanjo navajeni.« Množice vlog – dobili so jih največ od vseh posavskih občin – so se sprva »kar malo ustrašili«, ampak se sproti prilagajajo, pravi. »Spremljamo, kako je z obremenjenostjo kadra, in glede na to dodatno zaposlujemo.«

Šimen Zupančič

Komu vse bodo vzeli, če ukinejo prispevek

 Kaj bi torej prinesla ukinitev ali zamrznitev prispevka, ki ju širokim ljudskim množicam všečno obljubljajo nekateri politiki? »Moramo se zavedati, da imamo zdaj že kar precej oskrbovalcev družinskega člana, njihove plače pa gredo prav iz tega prispevka, v Posavju jih je recimo 93,« začne naštevati Carmen Rajer. »Potem imamo e-oskrbo, ki se že sofinancira tudi iz teh sredstev, imamo denarni prejemek, ki so ga že začeli izplačevati in tudi izhaja iz tega vira, imamo izvajalce, ki izvajajo storitve oskrbe na domu, zdravstvene nege na domu, pa fizioterapijo, delovno terapijo …

Da sploh ne omenjam tega, da so z lanskim 1. decembrom tudi vsi DSO prišli v to financiranje. Ljudje, ki so v najvišji, 4. ali 5. kategoriji, zdaj plačajo tudi do tisoč evrov na mesec manj. Vsaka vlada, ki se bo odločila ukiniti prispevek, bo morala imeti zelo dobro razdelano, kje bo dobila nov vir financiranja za ves ta ustroj, pa še za vse vstopne točke in vse zaposlene, ki tu delamo. Pa različne pomoči, ki se zdaj uvajajo, se vse financirajo iz prispevka. Kdorkoli bi sedanji prispevek ukinil, bo moral imeti račun zelo dobro postavljen, samo to lahko rečem!

Upokojenci

Dolgotrajna oskrba skozi štiri zgodbe: kdo bo ob nas?

Mene je zmotilo to, da gre pri upokojencih prispevek iz neto pokojnin, v primerjavi z zaposlenimi, kjer gre od bruto plače. Prepričana pa sem, da brez prispevka ne bo nikoli šlo, pa BDP, ki ga temu namenjamo, bo tudi treba malo popraviti. Če imajo načrt, kako bi ta denar dobili drugače, potem prva podpišem, da upokojencem ni treba več plačevati, a dejstvo je, da je to nova blagajna. Je pa res, da se bo vanjo prelil tudi denar iz dodatka za pomoč in postrežbo, ki je bil ukinjen.

Shutterstock

Žalosti pa me, kadar kdo pravi, plačujem prispevek, torej mi pripada – seveda, ampak takrat, ko ga potrebuješ! Saj plačujemo tudi zdravstveno zavarovanje, pa ga unovčimo takrat, ko zbolimo, zavarovanje plačamo tudi za avto, nekdo ga bo vse življenje plačeval, pa ga ne bo nikoli unovčil, ker se mu nikoli ni zgodila prometna nesreča. Kaj bo ukinitev prispevka rešila – to je moje vprašanje. Ta sistem se še vzpostavlja in se bo še dve, tri leta.

Me je pa zmotilo – o tem nihče ne govori! – da se z letom 2028 uveljavlja lastna udeležba pri plačilu. To se mi zdi bolj sporno kot prispevek. Če leta 2028 ugotovijo, da ti prispevki ne zadoščajo, da bi sistem zaživel, bo moral vsak doplačevati storitve. Če bo imel na primer 60 ur oskrbe na mesec, bo moral deset odstotkov od tega doplačati, če bo imel 30 ur fizioterapije na leto, bo moral doplačati 20 odstotkov. Zato se pogovarjajmo o tem, kaj se bo zgodilo leta 2028, če sredstev ne bo dovolj.«

Vsi moramo igrati pošteno

Tu sta dve plati, pravi Dražen Levojević glede zakona o dolgotrajni oskrbi. »Uporabniki, ki zdaj uporabljajo te storitve, so z njimi zadovoljni. Pri nekaterih pa opažamo že morebitne zlorabe, ker si želijo nekaterih stvari, ki jih zakon ne omogoča, na primer urejanje vrta ali pa generalno čiščenje.« Nad izvajalcem dolgotrajne oskrbe visi vprašanje, ki mu za zdaj še ne pozna odgovora: »Pri januarskem računu, ki smo ga izstavili ZZZS, smo bili kar malo v šoku, ker smo videli, da so cene, ki veljajo za nas, relativno nizke, in smo v strahu, ali bomo vse te stroške, od dela do materiala, lahko pokrili s plačilom storitev. Prezgodaj je, da bi vedeli, smo pa zelo na preži.«

Kaj bi za zdravstveni dom pomenilo ukinjanje prispevka za dolgotrajno oskrbo? »Vprašanje je, ali bi bil zagotovljen nadomestni vir in kakšen bi bil. Vir za te storitve mora obstajati, drugače jih ne bomo mogli izvajati. Brezplačno ne gre. Ljudje pravijo, jaz plačujem toliko in toliko evrov, to mi pripada – seveda, ampak postopno, ne moremo zaposliti sto ljudi in reči, zdaj bomo pa vseh dvesto odločb, ki jih imamo, takoj realizirali. Morajo se pa tudi zavedati, da velikih anomalij sistem ne bo podpiral, da bi na primer izvajali storitve, do katerih niso upravičeni.«

In pove zgodbo o dveh svojcih, ki sta doma, čeprav sta sposobna za delo, »sedita v fotelju in gledata našo oskrbovalko, ki neguje oskrbovanca. Napišeta dolg seznam vsega, kar potrebujeta iz trgovine, in čakata, da oskrbovalka to prinese!« Nakupovanje živil je sicer res njeno delo, vendar nakupuje za oskrbovanca, ne za vso družino. In pospravljanje tudi, ampak le prostora, v katerem živi oskrbovanec, ne pa cele hiše. »Vsi moramo pošteno igrati, če hočemo, da bo sistem dobro deloval.«

Shutterstock

V dom se prijavite, ko ga potrebujete

Doslej je veljalo, da se je pametno in daljnovidno prijaviti za sprejem v DSO takoj, ko dopolnite 65 let – tako ste že bliže vrha čakalnega seznama, ko in če se zgodi, da boste domsko oskrbo potrebovali. To se je z novim zakonom spremenilo – tisti, ki so že v čakalni vrsti za sprejem, lahko pridejo v DSO na dva načina, po zakonu o socialnem varstvu kot samoplačniki ali pa po zakonu o dolgotrajni oskrbi z odločbo.

»Je pa smiselno, če že zdaj obstaja potreba po dolgotrajni oskrbi, da vložite vlogo. Vendar moramo razumeti, da ta zdaj ni več samo vloga za dom, temveč vloga za pravice iz dolgotrajne oskrbe; za dom se človek odloči šele takrat, ko dobi našo odločbo. V tej odločbi ne piše, da je to vloga za dom, temveč, zbrali ste toliko in toliko točk, umeščate se v to in to kategorijo, znotraj te kategorije pa se lahko sami odločite med temi in temi pravicami. In če si nekdo izbere dom, se uvrsti na čakalni seznam, toda medtem ko čaka na prosto mesto, mora nekje skleniti osebni načrt, sicer mu bo v treh ali najpozneje v šestih mesecih odločba zapadla.

Jaz bom ljudi po treh mesecih poklicala, in če si še niso uredili dolgotrajne oskrbe, ker čakajo na sprejem v DSO, jim bom povedala, naj gredo k izvajalcu dolgotrajne oskrbe na domu in sklenejo osebni načrt za denarni prejemek. Ker če nimate utemeljenega razloga, zakaj niste izkoristili ne ene ne druge možnosti, vam bom po šestih mesecih poslala ukinitveno odločbo in vam pridobljeno pravico vzela, ker je niste unovčili, torej je očitno niste potrebovali.

Ljudje vlagajo veliko vlog 'za vsak primer', ker se bojijo dolgih čakalnih dob, to pa tudi nam podaljšuje čas izdajanja odločb, ker imamo ogromno vlog 'za vsak primer'. Pridem na teren, pa mi gospa pove, da bi bilo fino malo elektriko porihtati, pa brajdo okrog hiše porezati, smeti ven odnesti – na ta račun pa nekdo, ki je v plenicah, nepokreten in nujno potrebuje odločbo, dlje čaka na moj obisk, ker grem pač po vrstnem redu, kot sem dobila vloge. Vsi bomo morali doumeti, da se vloga odda takrat, ko res potrebujemo pomoč.

Tole je smiselno narediti: v DSO se daš z odločbo na čakalni seznam, vendar z njimi ne skleneš osebnega načrta, če še ni prostega mesta. Torej greš k izvajalcu dolgotrajne oskrbe in se tam dogovoriš, ali da ti bo nekdo hodil pomagat na dom, če je ta možnost, ali pa vzameš denarni prejemek plus storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Človek, ki čaka na sprejem v dom, lahko torej v vmesnem času dobiva denarni prejemek in iz kategorije oskrbe izkorišča storitve fizioterapije, delovne terapije, socialnega delavca, socialnega gerontologa. Izvajalci so se različno organizirali, nekdo ima vse, nekdo pa morda samo fizioterapevta ali delovnega terapevta ali oba. Kadrovanje še poteka glede na odločbe, ki jih dobivajo.«

Shutterstock

Prepisati se ne da

Pri študiju socialne gerontologije je spoznavala tudi pristope različnih držav k dolgotrajni oskrbi. Enega samega tujega sistema, ki bi bil primeren tudi za nas, ni, vsaka država ima kaj, kar bi bilo primerno tudi za nas, a nobena nima vsega. »Nobenega sistema ne moremo kar prekopirati, lahko pa pogledamo, kateri del je dober, ampak tudi potem je treba to še vedno prilagoditi in implementirati v naš sistem.

Če bi hoteli vpeljati nov sistem, bi morali ves naš sistem zrušiti, to pa ni smiselno. Nove stvari morajo biti nadgradnja tistega, kar pri nas že dobro deluje. Zato je tudi smiselno pomoč na domu pustiti tako, kot je, naj ostane in živi. Dolgotrajna oskrba je dejansko ne ukinja, čeprav se je sprva pričakovalo, da bo pomoč na domu ugasnila. Presenetljivo pa je, da se veliko ljudi ni odločilo, da iz pomoči na domu preide v dolgotrajno oskrbo, niti vloge niso oddali. Ker imajo radi svoje oskrbovalke, ljudje se navežejo nanje in jim ni do tega, da bi bil njihov dom kot železniška postaja. Ko slišijo, da bi pri dolgotrajni oskrbi verjetno dobili novo oskrbovalko, pravijo, potem bom pa raje kar to obdržal.«

Tudi oni so del družbe

Po novem zakonu so lahko zaposlili tudi že veliko oskrbovalcev družinskih članov. Končno. »Oskrbovalci družinskih članov, ki 24 ur na dan skrbijo zanje, so bili v prejšnjem sistemu v velikanski stiski: službe so puščali, nobenega dohodka niso imeli, nekateri so vse življenje delali na kmetiji in so skrbeli za starše, za tasta in taščo, pa tega dela ni nihče prepoznal ter priznal, nobenega nadomestila niso dobili. Delali so zaradi svoje morale, etike, iz skrbi za sočloveka, zdaj pa jim po zakonu o dolgotrajni oskrbi vsaj pokojninska doba teče, so zavarovani, vsi prispevki so plačani. Dobijo delno plačilo za izgubljeni dohodek, ker niso na trgu dela.

Teh stisk je bilo ogromno, ljudje so se kdaj tudi zjokali, rekli so, v službi se dobro razumemo, ne želim je pustiti, ampak ne vidim izbire, ker nočem dati mame v dom, hočem ostati z njo. In so pustili službe, tudi dobro plačane, da so poskrbeli za svoje družinske člane, da so jim izpolnili željo, da ostanejo doma. Stiske ljudi, ki so nenadoma iz delovnega okolja pristali doma med štirimi stenami, so bile velike, prišlo je tudi do socialne izključenosti. Zato smo s kolegicami ustanovile mesečno skupino za samopomoč za oskrbovalce družinskih članov. Enkrat na mesec imamo dvourno srečanje, izmenično ga vsakič vodi ena od nas.

Prvi del je bolj izobraževalno naravnan, ta mesec bomo na primer govorili o demenci. Poskušali smo jih opolnomočiti in so se povezali med seboj, zdaj se že poznajo. Potem pa kavica, čaj, malo se nasmejemo. Lani od koncu leta so prostovoljno prišli glasbeniki iz treh različnih ansamblov, pa smo malo zapeli in zaplesali, lokalni ponudnik je brezplačno prispeval pice, lokalna podjetja so donirala denar za simbolična darilca. To bomo še krepili, ker menimo, da morajo tudi ti, ki skrbijo za druge, ohranjati občutek, da so del družbe, da so nekako tudi oni del kolektiva, da niso sami in zaprti med štiri stene.«

Objavljeno v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana