»Kaj pa počneš?« je vprašal cenjeni soprog. Raziskuje, se je izgovarjala babica. Kaj pa? Kraške jame? Ne, disidente, je rekla. A kakšnega poznamo? O, cel kup, je rekla.

Ker imam čas, kolumne pišem na obroke. In jih po potrebi prilagajam. Še včeraj, dobesedno, se je zdelo, da se v Sloveniji vse vrti okoli volitev, že danes ne štejejo nič.

Od prijateljice, ki ji je spomladi umrla mama zaradi metastaziranega raka, dobim polno vrečo zdravil.

Vremenarji so prejšnji večer zagotavljali, da bo naslednji dan za bolj občutljive zelo naporen. In jaz vsekakor sodim med bolj občutljive.

Če prav razumem, nam avtorjem kolumn zvoni navček. Butasta, kot sem, sem šele pred dnevi ugotovila, da mi spletni brskalnik že na prvi strani ponuja bližnjico.

Zadnjič sem pred vhodnimi vrati stegovala vrat in gledala v nebo. Saj nisem čakala na mano z neba, meni se to pač ne more dogoditi.

Včasih se v življenju zgodi trenutek, ki ti dobesedno spodmakne tla pod nogami, čeprav v tistem trenutku nepremično sediš na svojem stolu pred računalnikom.

Babica je edina vedela za mojo smučarsko zgodovino, ki se je začela pred mnogo leti, ko sta bila otroka še majhna ...

Brez politike tudi v športu ne gre. Žal. In ker ne gre, je Izrael lahko sodeloval na olimpijskih igrah, Rusija pa ne.

Če bi lahko odhode in prihode »prijateljev« v najino življenje tehtala, bi bila tehtnica vedno visoko na strani prihodov.

Karkoli si preživela v preteklosti – danes si tukaj. Živa. Sedanjost oblikuješ ti, ne tvoje mračne slutnje. V nekaj moraš verjeti, pa naj bo pot še tako strma.

Vrhunski šport je samo za one iz posebnega testa - za garače, kot so Prevci. So pa tudi taki, ki si izberejo lažjo pot. Za nekatere je politika božja mana.

Te dni, ko luna hitro raste, nas je vreme blagoslovilo malo s korenčkom in malo s palico. Vsaj tako ga doživljam jaz.

Vsakič znova, ko prebiram statistične podatke o naraščajočih primerih raka med mladimi, me spreleti srh.

A jih vidite, spet so na pohodu, je še pred dnevi bruhala ogenj postarana gospa iz predzadnje hiše na levi strani naše ulice.

Predvolilni čas je mana z neba. V ta čas se je ujela tudi nova nacionalna strategija o trajnostni preskrbi s hrano.

Gotovo ste tudi vi že slišali koga – ali pa ga celo sami poimenovali – da je lahko odrasel človek večni otrok.

Sultan (moja diagnoza) sedi na svojem prestolu in čaka. V roki drži peščeno uro, v kateri pesek polzi hitreje, kot bi si želela.

Tale tekst ima številko tristo! Zadišalo bo tudi po novi knjigi. Neznansko se je veselim.