Šimen Zupančič

Letos mineva 30 let od olimpijskih iger v Atlanti, kjer je atletinja Brigita Bukovec osvojila srebrno medaljo. Pozneje je v Ljubljani vodila uspešno Atletsko šolo Brigite Bukovec, iz katere so izšla številna pomembna imena slovenske atletike, njihovih uspehov pa se vedno znova veseli. Danes njeno življenje ni več povezano z vrhunskim športom, temveč z družino, selitvijo in vsakdanom v Švici. Kar nekaj let namreč že živi ob Ženevskem jezeru, približno 900 kilometrov stran od doma.

· Domači

Po ugibanjih je slovenska pevka pokazala trebušček in potrdila nosečnost

Domači

Znani slovenski dvojčici ohranjata tradicijo spomladanskega ženskega oddiha

»Noro je, kako čas hitro teče. Kar ne morem verjeti, da že osem let živimo v Švici, pa tudi spomini na olimpijske igre pred tridesetimi leti so še zelo živi. Seveda so to prijetni spomini in nekakšen ponos, saj o olimpijski medalji sanja vsak športnik,« pove Brigita Bukovec, ki še vedno spremlja vsa večja atletska tekmovanja, a opaža spremembe. »Zdi se mi, da takih zvezd, kot so bile nekoč, danes ni več. Rekordi sicer padajo, a atleti ne izstopajo tako kot v mojih časih, ko so bili res zvezdniki.« Ob tem dodaja, da se šport in tudi atletika nenehno spreminjata. »Tako kot v vseh športih so vidne izboljšave, od sprinteric in športnih oblačil do podlag na atletskih stezah. Veliko več pozornosti se namenja tudi prehrani.«

Šimen Zupančič

Družina skupaj

Selitev v Švico je bila povezana z družino. Njen partner Željko Pavlica je skrbel za varnost mnogih politikov na visokih položajih, bil pa je tudi vodja varnosti pri Nogometni zvezi Slovenije. Ko je bil Aleksander Čeferin izvoljen za predsednika krovne nogometne organizacije UEFA, je Željko sprejel izziv v Švici, ki mu ga je Aleksander ponudil. Sprva je vsak konec tedna premagoval dolgo razdaljo domov, potem pa se je za selitev odločila vsa družina. »Za selitev smo se odločili, ker smo želeli, da je družina skupaj. In menim, da je bila odločitev prava,« pravi Brigita, ki je pred tremi leti zaprla vrata atletske šole v Ljubljani, saj je bilo težko imeti podjetje v Sloveniji kar 900 kilometrov proč. Svojo športno kariero pa je končala leta 2000, leto dni pred tem, preden je prvič postala mama.

Sinova sta se novemu okolju hitro prilagodila. »Selitev sta, čeprav sta bila v najstniških letih, dobro prenesla,« je zadovoljna. »V okolju, kjer živimo, je le 40 odstotkov Švicarjev, preostalih 60 smo tujci. Otrokom v šoli pomagajo, da usvojijo uradni jezik, na našem območju je to francoščina. Naj povem, da jaz ne govorim francosko, saj kar dobro shajam z angleščino.« Danes 25-letni Aljaž je zaključil študij v Švici in se je podal v poslovne vode. Tri leta mlajši Aleksander pa študira ekonomijo v Zagrebu in trenira nogomet. Starejši sin je moral šport zaradi poškodbe opustiti.

Šimen Zupančič

Sama je selitev doživela nekoliko težje, saj je občutila velike kulturne razlike. »Švicarji so značajsko drugačni, pri njih se vse vrti okoli dela. Vse dneve so v službi, potem pa se zadržujejo doma. Ne hodijo na kave s prijatelji, ne posedajo po lokalih in le redko se družijo.« Sama je družbo našla med priseljenkami iz nekdanje Jugoslavije. »Smo skupina petnajstih prijateljic, ki skrbimo za družabno življenje, kot smo ga vajene od doma.«

Tuji

Mick Jagger že več kot desetletje ljubi 44 let mlajšo

Kraljevo

Skesana princesa Mette Marit išče pot iz škandalov

Dežela pravil

Vsakdan v Švici zaznamujejo tudi stroga pravila. »Začne se že v šoli, kjer telefoni niso dovoljeni. Ko so mojega sina zasačili z njim, so mu ga vzeli in me obvestili, da ga bodo zadržali 14 dni. Ker so se začenjale počitnice, sem se skušala o tem pogovoriti z učiteljico, a neuspešno. Do učiteljev ne moreš priti kar tako. Poslati moraš elektronsko sporočilo in navesti razlog za razgovor, potem pa oni presodijo, ali je upravičen.« Fantu so kazen na koncu celo podaljšali. »Telefon je sicer dobil nazaj, a po končanih počitnicah so ga spet hranili v šoli, a ne le 14 dni, kot je bila določena prvotna kazen, temveč kar ves mesec. V Švici nikomur ne pride na misel, da bi kršil pravila. Tudi prometnih prekrškov skorajda ni. Pravila so stroga na vseh področjih, kazni pa izjemno visoke in mislim, da se ljudje tega zavedajo in so zato zelo disciplinirani.« Kljub temu ima življenje v Švici tudi svetlejšo plat. »Povsod je čisto, narava pa zelo lepa. Ob Ženevskem jezeru je poleti kot na morju. V marinah so čolni, jadrnice, pa tudi vzdušje je zelo prijetno.« Ima pa tudi svojo ceno. »Hrana je nekajkrat dražja kot v Sloveniji. Zelo drago je tudi v restavracijah, zato veliko Švicarjev običajno ne jé pogosto zunaj,« pove.

Šimen Zupančič

Mačehovski odnos do športnikov

Brigita bo maja dopolnila 56 let. Sama danes ni zaposlena, a ji ob skrbi za gospodinjstvo in družino nikoli ni dolgčas. Ob tem vse bolj razmišlja tudi o položaju športnikov po končani karieri. »Slovenska država je do športnikov neprijazna. Le redkim uspe ohraniti službo, večina pa ne zasluži dovolj, da bi od tega živela do konca življenja.« Kritična je tudi do primerjav z drugimi poklici: »Slišala sem, da naj bi bilo za športnike dobro poskrbljeno, a to sploh ne drži. Imamo enake pogoje za upokojitev kot vsi drugi, čeprav živimo v zelo specifičnih razmerah, prepletenih s treningi, napori, potovanji, tekmami in velikimi obremenitvami.« Opozarja tudi na zdravstvene posledice. »Veliko športnikov se pozneje spoprijema z zdravstvenimi težavami in težko dočaka upokojitev,« pravi. Prepričana je, da bi morali na tem področju stvari spremeniti: »Športniki smo največji ambasadorji države, zato bi si zaslužili boljše razmere.«