Goran Dragić: 'Ni mi bilo dovolj, da samo igram košarko'
Po zaključku aktivne košarkarske kariere si je Goran Dragić zadal pomemben izziv: mladini omogočiti boljše možnosti za ukvarjanje s športom.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Goran Dragić v slovenskem prostoru ni zgolj ime; je blagovna znamka, s katero se svetu ponosno predstavljamo kot športna nacija. Športna zato, ker so njegovi uspehi in dejanja že zdavnaj presegli okvirje košarke, ki se ji je zapisal že v otroških letih.
Čeprav se ponaša z izjemno bogato in uspešno kariero v najmočnejši ligi na svetu, sloviti NBA, Gogi, kot ga kličejo slovenski navijači, nikoli ni pozabil na svoje korenine. Tudi po zaključku aktivne kariere se z enako vnemo, kot jo je kazal pod koši, trudi otrokom in mladini omogočiti boljše možnosti za ukvarjanje s športom: z obnovo košarkarskih igrišč po Sloveniji, z Gogi kampom ter različnimi humanitarnimi akcijami Fundacije Goran Dragić.
Pred nedavnim je postal ambasador Športnih iger mladih v Sloveniji, največje amaterske športne prireditve za otroke in mlade v regiji, kjer glavni namen ni le tekmovanje, temveč predvsem druženje, zabava in razvoj pozitivnih vrednot, kot so fair play, spoštovanje ter sodelovanje.
Kot nam je povedal v zanimivem pogovoru, v katerem smo se dotaknili tudi njegovih začetkov na igriščih med koseškimi bloki, mu nova vloga predstavlja izjemno čast, a tudi obvezo, da v sodelovanju s podporniki projekta mlade spodbudi k aktivnemu življenjskemu slogu. Med slednjimi velja zagotovo izpostaviti Telemach, telekomunikacijskega operaterja, ki že več kot 20 let podpira slovensko košarko in slovenski šport nasploh ter spodbuja ravnotežje med tehnologijo in gibanjem.
Osvojite majico, kapo ali košarkarsko žogo s podpisom Gorana Dragića!
Da bo motivacija pri športnih aktivnostih še večja, Telemach skupaj z Gogijem v posebni NAGRADNI IGRI podeljuje nekaj ekskluzivnih podpisanih športnih artiklov! Kako sodelovati, izveste na koncu članka, še prej pa uživajte v prebiranju zanimivega pogovora z enim največjih imen slovenske košarke!
Goran, ste eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, z uspešno mednarodno kariero. A zametki vaše športne poti so se začeli oblikovati doma, na šolskem igrišču med koseškimi bloki, kajne? Kakšni so vaši spomini na tiste čase?
Res je, moji prvi pravi športni spomini so zelo povezani prav s šolskim igriščem v Kosezah, moj prvi »trening center«. Ko kdo omeni tisto obdobje, se najprej spomnim družbe, tekmovalnosti in tega, da smo bili ves čas zunaj. Ni bilo telefonov, samo žoga, prijatelji in želja po igri. Ni šlo samo za košarko, igrali smo vse mogoče, od nogometa do različnih iger z žogo. Tisto obdobje me je zaznamovalo predvsem zato, ker sem tam dobil veselje do gibanja, občutek za ekipo in željo, da sem vsak dan malo boljši kot dan prej.
Kako močno je na vašo naklonjenost športu vplivala družina? So vas morali starši poditi na igrišče ali domov z igrišča?
Družina je imela pri tem zelo veliko vlogo. Pri nas doma je bilo športno okolje nekaj povsem naravnega. Starši me niso rabili poditi na igrišče, prej obratno, večkrat me je bilo treba poklicati domov. Mislim, da je to ključno, da otrok sam začuti željo po športu. Doma sem dobil podporo, disciplino in občutek, da je treba biti hkrati delaven in ponižen. To mi je pozneje pomagalo tudi v najtežjih obdobjih kariere.
Že kot otrok ste imeli radi šport. Tako kot ga imajo mnogi otroci. A potem pri številnih želja po športnem udejstvovanju usahne. Kaj je bilo pri vas drugače, da ste iz tistega živahnega fanta s športnega igrišča zrasli v uspešnega NBA košarkarja?
Res je, veliko otrok ima radi šport, a pri meni je razlika verjetno bila v tem, da me šport ni zanimal samo kot zabava, ampak sem v njem zelo zgodaj začel uživati tudi v napredku. Ni mi bilo dovolj, da samo igram, hotel sem trenirati, ponavljati, tekmovati in se hkrati učiti iz porazov. Verjetno je bila ključna močna notranja motivacija, kajti nihče me ni silil v igro ali da bi sanjal veliko, vendar sem sam pri sebi začel verjeti, da lahko iz košarke naredim nekaj velikega. Ko se temu pridružijo še disciplina, potrpežljivost in prava podpora okolja, ki sem je bil sam nedvomno deležen, se lahko zgodi marsikaj.
Najprej ste trenirali nogomet, po poškodbi noge pa ste se posvetili košarki. Koliko let ste trenirali, preden ste prejeli prvo plačilo v svetu košarke?
Najprej sem res treniral nogomet, potem pa me je po poškodbi noge pot (veliko besede pri tem je imela tudi mami 😊) bolj dokončno usmerila v košarko. Če gledam približno od resnega začetka treniranja košarke do prvih pravih plačil, je trajalo nekaj let, okvirno pet do šest. Seveda na začetku ne govoriš o velikem denarju, ampak bolj o prvih znakih, da šport postaja tudi poklic. Pomembno je bilo predvsem to, da sem v tem času zdržal proces in nisem razmišljal samo o nagradi, ampak o delu in razvoju.
Igrali ste v Sloveniji, Španiji, nato pa je leta 2008 prišlo do velike selitve v ameriško ligo NBA, kjer ste v naslednjih letih zablesteli in ustvarili kariero, o kateri sanja vsak mladi košarkar. Kaj bi danes, ko ste bogatejši za ogromno izkušenj in spoznanj, svetovali tem mladim, ki igrajo košarko na igriščih po Sloveniji in sanjajo o mednarodni karieri?
Svetoval bi jim, naj ne preskakujejo korakov oziroma naj ne iščejo bližnjic. Vsi bi radi hitro prišli do velike scene, do Evrolige, lige NBA, uspeha, denarja, ne vidijo pa vseh ur treninga, odrekanja, padcev. Treba je iti korak po korak, poslušati trenerje, trenirati tudi takrat, ko ti ne gre, ko nisi v prvi peterki, ko si utrujen, ko kdo drug dvomi vate. Tudi takrat, ko gredo recimo vsi prijatelji ven in se družijo, moraš ti delati za svoje sanje. Druga stvar je, da moraš ostati lačen napredka, hkrati pa poslušati trenerje in sprejeti kritiko. In tretje, sanje so pomembne, ampak brez discipline ostanejo samo sanje. Talent ti odpre vrata, vztrajnost in trdo delo pa te potisneta skoznje.
Čeprav ste si v ZDA ustvarili kariero, dom in družino, se redno vračate domov in pomembno prispevate k razvoju košarke v Sloveniji - ter športa nasploh. V okviru Fundacije Goran Dragić obnavljate igrišča, organizirate košarkarske kampe in spodbujate športno udejstvovanje mladih. Zakaj vse to, ko pa bi lahko uživali v lagodnem družinskem življenju onkraj luže?
Vračam se zato, ker nikoli nisem pozabil, od kod prihajam. Slovenija mi je dala prve trenerje, prva igrišča, prve prijatelje in prve športe in življenjske lekcije. Zdi se povsem normalno, da potem, ko ti šport toliko da, nekaj tudi vrneš. Obnova igrišč, kampi in spodbujanje mladih niso samo dobrodelnost, ampak vlaganje v prihodnost. Morda bo kdo od teh otrok nekoč vrhunski športnik, še pomembneje pa je, da bodo zaradi ukvarjanja s športom bolj zdravi, bolj samozavestni, bolj povezani med seboj in predvsem boljše osebe.
Tudi sam ste oče sina in hčerke – kako ju vi motivirate, da namesto zaslonov, ki so tako zelo priljubljeni pri sodobnih otrocih, raje izbereta gibanje?
Kot oče skušam otrokoma predvsem pokazati zgled. Otrokom ne moreš samo govoriti, naj se gibajo, če tebe nikoli ne vidijo v gibanju. Pomembno se mi zdi, da šport in gibanje ne predstavljamo kot obveznost, ampak kot nekaj prijetnega in zabavnega. Zasloni so danes del vsakdana in jih ne moreš povsem odstraniti, lahko pa ustvariš okolje, v katerem otrok ugotovi, da je igranje zunaj, tek, metanje na koš ali recimo kolesarjenje preprosto bolj zabavno. Ključno je, da gibanje postane navada, ne projekt.
Pred nedavnim ste postali tudi ambasador Športnih iger mladih ter dobili vlogo, ki so jo pred vami nosila številna velika športna imena. Kako vidite odgovornost, ki vam je bila dodeljena s tem nazivom?
Svojo vlogo ambasadorja razumem predvsem kot odgovornost do najmlajših. Tak naziv ni samo veliko priznanje, ampak pomeni, da moraš s svojim zgledom in svojim imenom pomagati širiti prave vrednote. Moj doprinos vidim v tem, da otroke še dodatno motiviram, da pridejo na igrišča, da vztrajajo v športu in da razumejo, da rezultat ni vse. Še pomembnejše od medalje so navade, prijateljstva, spoštovanje in odnos do dela.
Športne igre mladih spodbujajo gibanje, druženje, ekipnega duha, zdravo tekmovalnost ter pozitivne vrednote. Kako pomembne so te odlike v svetu profesionalnega športa in zakaj naj se otroci odločijo za sodelovanje?
Te vrednote so v profesionalnem športu izjemno pomembne, čeprav se jih od zunaj včasih premalo opazi. Ekipni duh, spoštovanje, zdrava tekmovalnost in fair play niso le neke floskule za otroke, ampak so temelj vrhunskega športa. Brez tega ni prave ekipe, ni zaupanja in dolgoročno tudi ni velikih uspehov. Otroke zato vabim, naj se pridružijo in začutijo, da šport ni samo tekmovanje, ampak šola za življenje. Šport namreč uči, kako zmagovati brez arogance, kako izgubljati brez izgovorov, kako sodelovati in kako vztrajati. To pa so stvari, ki koristijo tudi zunaj igrišča.
Sodelujte v NAGRADNI IGRI in osvojite majico, kapo ali košarkarsko žogo s podpisom Gorana Dragića!
Goran Dragić ima za seboj bogato košarkarsko kariero, ki pa ni bila sestavljena zgolj iz zmag. Vmes so prišla tudi obdobja stagnacije ter porazov in v teh trenutkih je bila vsakršna podpora še kako dragocena. Telemach je našega Gogija spremljal ob vseh pomembnih mejnikih, tudi po zaključku aktivne kariere pa ju druži želja mlade spodbuditi k aktivnemu preživljanju prostega časa - Goran med drugim kot ambasador Športnih iger mladih v Sloveniji, Telemach pa kot dolgoletni partner projekta, ki podpira Telemachove športne dneve, ob tem pa na izbranih lokacijah organizira še interaktivne delavnice varne rabe interneta.
A to še ni vse: Telemach je skupaj z Gogijem pripravil posebno NAGRADNO IGRO, v kateri lahko osvojite:
- 1x kapa s šiltom s podpisom Gorana Dragića
- 1x majica Gogi s podpisom Gorana Dragića
- 1x košarkarska žoga s podpisom Gorana Dragića
Vse, kar morate storiti, je pravilno odgovoriti na vprašanja na tej povezavi in z malo sreče lahko prav vi osvojite kapo, majico ali košarkarsko žogo z Gogijevim podpisom!
Vsebino omogoča Telemach Slovenija.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
