Klara Lotrič po diagnozi raka začela življenje gledati drugače
Klara Lotrič je pri 24 letih izvedela, da ima raka. Le tri dni po zadnji kemoterapiji je znova odpotovala in začela še bolj ceniti življenje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Klari Lotrič so potovanja vedno pomenila svobodo in način odkrivanja sveta. Grafična oblikovala in ustvarjalka vsebin pravi, da je po duši prava pustolovka, ki rada stopi iz cone udobja in verjame, da človek na poti vedno odkrije tudi nekaj novega o sebi. Pri komaj štiriindvajsetih letih pa jo je na njeni poti ustavila diagnoza: rak. Danes svojo zgodbo deli predvsem zato, da bi ljudi spomnila, da je največje darilo prav življenje samo.
Njena zgodba ustvarjanja vsebin se je začela med pandemijo, ko je objavljala ilustracije in risbe, pozneje pa so njeno življenje vse bolj zaznamovala potovanja. S svojimi objavami ne želi pokazati le lepih razgledov, temveč predvsem spodbuditi druge, da si upajo na pot. »Če lahko z eno objavo nekomu olajšam prvo samostojno potovanje ali ga opogumim, da si upa narediti prvi korak, potem sem dosegla svoj cilj,« pravi.
Prepričana je, da so potovanja največja življenjska šola, saj človeka naučijo samostojnosti, prilagodljivosti in odprtosti. Vsaka nova država razširi pogled na svet, predvsem pa človek na poti vedno znova odkrije tudi nekaj novega o sebi. Zato potovanj nikoli ni dojemala kot pobeg, temveč kot način življenja.
Kraji, ki so ji ostali v srcu
Med vsemi kraji ima posebno mesto Tenerife. Tam je vzljubila deskanje, spoznala ljudi, ki so ji ostali blizu, in našla občutek doma: »Mislim, da nas najbolj zaznamujejo prav kraji, kjer ne odkrivamo le sveta, temveč tudi sebe.«
Nepozabno je bila tudi izkušnja na Maldivih, kjer je delala in hkrati živela svojo ljubezen do morja. Snorkljala je, plavala z delfini, želvami in kitovci ter si večkrat rekla: »O, moj bog, ne morem verjeti, da sem dejansko plačana za to.«
Potovanja pa ji niso prinesla le lepih trenutkov. Leta 2020 je zaradi pandemije na Tajskem ostala kar pol leta. Stara je bila komaj dvajset let, sama in daleč od doma. A takrat še ni niti slutila, da jo bo nekaj let pozneje prav na Tajskem doletela še težja preizkušnja.
Diagnoza, ki je ni pričakovala
Med potovanjem so se pojavile močne bolečine v roki. Slutila je, da nekaj ni v redu. Po vrnitvi domov je pri štiriindvajsetih letih izvedela, da ima raka: »Mislim, da ne more biti človek na takšno novico nikoli pripravljen.« Novico je v ambulanti sprva sprejela skoraj brez odziva, nato pa se je pred avtomobilom, kjer jo je čakala mama, zlomila: »Padla sem v jok, mami pa z mano.«
Najhujše ni bilo le zdravljenje, ampak tudi negotovost pred njim. Preiskave, čakanje na odgovore in vprašanja, kaj jo sploh čaka, so bili izjemno težki. Čeprav je na družbenih omrežjih delovala pogumno, priznava, da je bilo veliko dni prežetih s strahom, jezo in žalostjo. Prav zato se je odločila, da bo pokazala tudi tiste trenutke, ki jih ljudje običajno skrivajo: izgubo las, utrujenost in dneve, ko preprosto ni zmogla več.
Sčasoma je sprejela, da diagnoze ne more spremeniti, lahko pa spremeni svoj odnos do nje. Namesto da bi razmišljala o stvareh, na katere ni imela vpliva, se je osredotočila na tisto, kar je še lahko nadzorovala. Pisala je, ustvarjala vsebine, hodila na sprehode in tudi v najtežjih dneh iskala majhne trenutke sreče. Največja opora ji je bila družina, še posebno mama, ki jo je spremljala na preglede, vozila v bolnišnico in ji stala ob strani: »Iskreno mislim, da brez nje vsega tega ne bi zmogla.«
Ko je končala zdravljenje, ni želela čakati. Le tri dni po zadnji kemoterapiji je odpotovala. Med zdravljenjem je namreč ves čas sanjala o dnevu, ko bo spet lahko odšla na pot. »V sebi sem imela preveč želje po življenju in preveč navdušenja nad tem, da sem sploh dobila drugo priložnost, da nisem mogla več čakati.«
Danes živi drugače
Klara pravi, da je rak ni spremenil, temveč je le poudaril tisto, kar je bilo v njej že prej. Danes bolj ceni zdravje, čas in ljudi, ki jih ima ob sebi. Manj se obremenjuje z nepomembnimi stvarmi, naučila se je živeti v trenutku, pokazati čustva in povedati ljudem, da jih ima rada. Predvsem pa je spoznala, da ni nič narobe, če sprejmeš pomoč. »Včasih sem mislila, da moram vse znati sama, danes pa vem, da prava moč pogosto pomeni prav to, da se znaš opreti na ljudi, ki te imajo radi.«
Čeprav njeno zgodbo zaznamuje bolezen, si želi, da bi ljudje iz nje odnesli predvsem zgodbo o življenju, pogumu in novih začetkih. Da bi se večkrat spomnili, kako dragocen je čas, ki ga imamo, in da ni treba čakati na velik razlog, da začnemo živeti življenje, ki si ga želimo. »Če imaš možnost, potuj. Če imaš možnost, povej ljudem, da jih imaš rad. Če imaš možnost, uresniči svoje ideje, sledi svojemu srcu in si ustvari življenje, v katerem ti bo lepo.«
E-novice · Estrada
