Znana igralka: Mama bo začela revolucijo in jaz se ji bom pridružila
Milena Šmit in Gorka Berden, mama in hči sta intervju zaključili: »Kaj naj rečem za konec, moja mama bo začela revolucijo in jaz se ji bom priključila.«
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Takoj sta nam bili všeč. Milena Šmit in Gorka Berden. Diplomatka in igralka, ampak tisti trenutek, ob našem srečanju na ljubljanskem Novem trgu, sta bili mama in hči. Gorka rahlo bolna, Milena razigrana, a takoj materinska s čajem in toplo juho. »Ja, mislim, da smo res zaveznice, vse tri s sestro držimo skupaj in smo si v oporo,« je povedala Gorka Berden nekje vmes med pogovorom, ko ji je že malo prijel mamin posebni čaj z medom, intervju pa je zaključila z udarnimi besedami, sicer povedanimi med smehom, a smrtno resno: »Kaj naj rečem za konec, moja mama bo začela revolucijo in jaz se ji bom priključila.«
Ampak najprej na začetek, v stanovanje gospe Milene Šmit, ki je bila večino svojega poklicnega življenja diplomatka v Lizboni, Strasbourgu in Parizu ter med drugim pet let (2010–2015) prva rezidenčna veleposlanica RS v Braziliji ter nerezidenčna veleposlanica v Kolumbiji, Venezueli, Ekvadorju in Boliviji. In prav ta zanimiva leta in javno diplomacijo je slikovito opisala v knjigi Polnočni utrinki iz Brazilije. Na svojo prvo diplomatsko dolžnost v glavno mesto Lizbone je šla sama in s seboj vzela tudi svoji dve hčerki – Gorko in Čilo Berden. Tri punce, tri zaveznice, tri močne ženske, to je današnja zgodba.
Igralka
»Do 15. leta sem plesala balet. Ko sem bila stara tam okoli 12 let, so izbrali nekaj otrok, da smo nastopili v baletni predstavi Hrestač. Morala sem interpretirati tri različne vloge – lutko, paža in punčko, ki se transformira v fanta. Vse skupaj je režirala izkušena ruska balerina in še danes se spomnim, v kakšen užitek mi je bilo vse skupaj, in tudi te magije zaodrja – luči, kostumov, nastopa pred publiko. Ko me je pohvalila tudi režiserka, sem začutila, da imam mogoče ta potencial. Lahko bi rekla, da me je igralstvo že takrat ugriznilo,« je za uvod povedala Gorka Berden, ki je z mamo iz Lizbone potovala v Strasbourg, nato pa sama v Pariz, kjer je želela preizkusiti svoje igralske sanje: »Čez leta se je moja želja po igranju samo še razvijala. In želela sem se učiti igre v Parizu, v prav dotični gledališki šoli. Čutila sem, da če ne bom enkrat poskusila, ne bom pomirjena. Ta želja je tlela v meni in sem morala iti v Pariz.«
Že na francoskem liceju v Lizboni je hodila v gledališki krožek, ko je spet začutila, da je igranje nekaj, kar jo kliče. »V Parizu sem obiskovala igralsko šolo, namesto sprejemnih izpitov so bile delavnice, po katerih so potem povedali, kateri so sprejeti in kateri ne. To mi je zelo ustrezalo, saj imam na avdicijah običajno tremo in potrebujem nekaj časa, da se sprostim in lahko pokažem, kaj znam,« pravi Gorka, ki je takoj vzljubila Pariz, kjer je živela s prijateljico iz Lizbone in njenim bratom.
Gorka pravi, da ona ne piše, da nima maminega talenta: »Zato še toliko bolj občudujem mamo, da je tako vneto pisala svoj dnevnik in zapiske, iz katerih je nastala ta knjiga. Jaz nimam te vneme. Velikokrat sem začela pisati dnevnik, nekaj dni, potem pa sem nehala. Je pa fino zdaj, ko jih kdaj najdem in berem za nazaj, kaj sem pisala,« se je sama sebi nasmejala Gorka, za katero mama pravi, da je humor prevzela po očetu.
Diplomatka
»Zakaj sem se odločila za diplomacijo? Zaradi jezikov, želela sem uporabljati tuje jezike. Čedalje bolj vidim, kakšno fino osnovo mi je dalo pravo, ampak vedno sem imela rada jezike. Študirala sem tudi italijanščino za nefilologe, takrat je bilo to še možno na Filozofski fakulteti. Italijanščina mi je potem kasneje zelo pomagala pri portugalščini. Francoščina pa je bila vedno moj jezik, v Francijo sem šla vsake počitnice, res sem jo imela rada. Po rojstvu Čile, ko sem vedela, da ne bom imela več otrok, sem si rekla, zdaj pa moram najti nekaj, kjer bom lahko uporabljala vse te jezike,« navdušeno pripoveduje Milena Šmit, ki je vrsto let delala v Svetu Evrope, ki ga še danes zelo ceni, posebno zaradi boja za človekove pravice: »To je res šola demokracije, tako imenitna šola, da sem bila zares navdušena, ko smo sprejeli različne konvencije. Svet Evrope se mi je zdel in se mi še danes zdi imenitna mednarodna organizacija in jo še vedno rada hvalim. Svet Evrope je širša Evropa, to je tak širok forum z veliko znanja. A velikokrat sem čutila, da je Svet Evrope, ki je bil nujna stopnica v Evropo na začetku naše državnosti, sčasoma postajal manj pomemben, čeprav je še vedno najvišja šola demokracije.«
Lizbona
Ko je Šmit s hčerkama prišla v Lizbono za prvo odpravnico poslov, je bila Gorka stara 15, Čila pa sedem let. Že prva noč je bila grozna, saj se je Gorki na poti začelo vnetje srednjega ušesa. »Dobro je bilo, da sta bili obe dekleti že prej zelo samostojni. Tudi Čila, ki je bila stara komaj sedem let, je bila zelo samostojna in zelo navezana na Gorko, je pa grozno pogrešala očija in seveda tudi oči njo. In že sredi prve noči sva morali z Gorko na urgenco, ker je imela tako grozne bolečine v glavi, Čili pa sem samo na listek napisala, da sva nekam morali nujno iti,« se začetkov spominja Milena, ki se spomni, kako hudo ji je bilo, ker je velikokrat zaradi službenih obveznosti in potovanj puščala Čilo samo, ko je imela komaj leto ali dve.
Gorka pravi, da je šele kasneje spoznala, kako pogumna je bila mama, da je šla z dvema otrokoma v tujino, kjer se je morala sama znajti, ko je postavljala na noge slovensko veleposlaništvo: »Ko je začela mami hoditi naokoli, je bila Čila še zares majhna, meni pa je bilo super, saj sem bila že najstnica. Ampak mislim, da tako življenje naredi otroke odpornejše in samostojnejše. Sam s seboj znaš preživeti in menim, da starši, ki imajo svoje življenje in kariero, vzgojijo samozavestnejše in močnejše posameznike. Ampak začetki v Lizboni so bili zares naporni, jaz najstnica, jezna, ker sem morala zapustiti prijatelje, mami nisem prizanašala. Uboga Čila, ki je pogrešala očija. Ja, turbulenten začetek je bil. «
A potem so se imele vse tri lepo na Portugalskem. Gorka je spoznala prijatelje, se naučila francosko in tudi portugalsko, Čila je dobila svojega čudovitega psa, Milena pa še danes pravi, da se v Lizboni počuti najbolj prijetno, da so tam ljudje zares čudoviti, prijazni in topli ter da je portugalska kuhinja tudi njena najljubša – sveže ribe, odlična zelenjava. »Ampak v Braziliji, v Amazoniji, ko tam pokusiš te ribe in tudi zelenjavo, to je res nekaj posebnega,« je iskrena Milena, ki sicer pravi, da ima najdaljše ljubezensko razmerje s Francijo in Francozi.
Gorka pa je kar za Francijo in Francoze: »Sadje v Braziliji je svojevrstna izkušnja, ampak meni je najljubša francoska kuhinja, tam sem poskusila specialitete, ki jih ne bi nikjer drugje – polže, žabje krake, ostrige, kostni mozeg, rada imam tudi, da je vse kuhano na maslu. A če bi imela izbiro, da lahko do konca življenja jem samo eno kuhinjo, bi bila to italijanska. Tudi Francozi so mi všeč, ker so neposredni, malo tečni in samozavestni.«
Ženska moč
»Morda, ko sem bila mlajša, tega nisem ozavestila, ampak se je nalagalo nekje v meni. Kar sem že večkrat povedala, da čutim, da sem kot ženska pravilno postavljena in da je to absolutno zaradi zgleda, ki sem ga imela. Pri mami sem ves čas čutila, da me podpira, da je z mano, ampak me ni ujčkala. To se pravi, da mi je po eni strani pokazala, kako biti sama s seboj in s svetom, kako biti samozadostna in samozavestna, po drugi strani pa sem vedela, da je vedno tam, da mi pomaga in me podpira. Mislim, da je to največ, kar ti lahko da mama.«
Milena se svoje mame spominja kot mile ženske, ki pa je imela svojo svobodo. »Ravno danes je 37 let, odkar je umrla, in še zdaj se vsak dan pogovarjam z njo. Zame je bila mama izjemno pomembna. Veliko mi je pomagala pri Gorki, veliko časa sta preživeli skupaj,« se spominja diplomatka, tudi članica slovenskega Ženskega lobija, ki pravi, da je prav pri mami videla, kako pomembna je ta sol življenja: »Mama je svoj obstoj izražala na vesel in dobrosrčen način.«
Gorka pa zaključi: »Babico sem imela zelo rada, mislim, da je tudi ona zaslužna, da sem imela lepo otroštvo. Živo se spomnim nje, vrta, občutkov. Bila je tako optimistična in vesela ženska. In njej se je res vse ljubilo. Res, kako je pomembna ta ženska naveza.«