Marijana Brecelj: Imam veliko obveznosti, a prav to me ohranja živo
Gledališka in filmska igralka Marijana Brecelj je na pragu 80 let še vedno močno vpeta v tisto, kar ji že vse življenje pomeni največ – v igranje.
Kot ženska stoji za svojimi stališči in vedno pove tisto, kar misli. Je radoživa, energična in se zelo rada druži s svojimi prijateljicami. Bližajočemu se dnevu žena ne posveča posebne pozornosti, se pa spominja nekega obdobja v ljubljanski Drami, ko so ženskam pripravili posebno praznovanje.
Marijana Brecelj je simpatična, zgovorna in vedno nasmejana. Na naš intervju se je pripeljala z legendarnim ponyjem, ki že sam po sebi vzbuja pozornost, mnoge pa preseneti še en detajl. Na balanci ima namreč nameščeno vazico za na kolo, v kateri je vedno sveže cvetje. Tokrat so bili to znanilci pomladi zvončki. »Kolo je staro in nič posebnega, a se z njim rada vozim po Ljubljani, tako gre najhitreje, pa s parkiranjem nimam težav. Sem pa zelo ponosna na to vazico na kolesu, ki mi jo je podarila hčerka. Vedno poskrbim, da je v njej sveže cvetje. Nekateri ljudje to opazijo, česar sem zelo vesela,« je zadovoljna.
Ljudje pa opazijo tudi Marijano, ki ima za seboj bogato igralsko kariero in številne vloge v gledališču, filmu in na televiziji. »Igralcem prepoznavnost prinesejo filmske vloge, kar je tudi razumljivo, saj v gledališče zahaja le peščica ljudi. Zdi pa se mi zanimivo, da me nekateri ljudje prepoznajo po glasu, saj sem odigrala tudi veliko vlog v radijskih igrah, pravljicah oziroma tako imenovanih lahkonočnicah. Veliko pa sem sodelovala tudi pri različnih sinhronizacijah.«
Leta 2010 se je upokojila in takrat se je končala njena igralska kariera v ljubljanski Drami, kjer je delala od prvega do zadnjega dne delovne dobe. Strast do igre pa je ostala. Dobrih petnajst let pozneje je še vedno aktivna in vpeta v številne projekte.
»Čeprav sem mislila, da se v Dramo nikoli več ne bom vrnila, se je to zgodilo po desetih letih. V mali Drami sem odigrala vlogo Smrti v predstavi Te igre bo konec. To pa je bila tudi zadnja predstava v Drami, ki je v takšni obliki ne bo nikoli več. Če kdo, potem jaz gotovo vem, v kakšnem katastrofalnem stanju je bila stavba. Spomnim se, da je že v prvi sezoni, ko sem začela delati v Drami leta 1970, ob močnem deževju začelo zamakati oder, kar smo potem skozi leta še večkrat doživljali. Sem pa v tej stavbi doživela veliko lepega, to je bil moj drugi dom in spomini so tisti, ki ostanejo.«
Ti se dotaknejo tudi 8. marca, dneva žena, ki pa je za Marijano dan kot vsi drugi. »Še iz otroških let se spomnim, da smo otroci mami za 8. marec podarili cvetje, ki smo ga sami nabrali, in narisali kakšno risbico. Moja mama je bila igralka, ki je bila poklicu zelo predana, in ponosna sem, da jo je oče podpiral na njeni poti. Pozneje temu prazniku nisem posvečala veliko pozornosti. So se pa za ta praznik zelo potrudili v Drami, kjer so nam na ta dan pripravili praznovanje, naši kolegi so nam poklonili cvetje, kaj dobrega smo pojedli in popili in res smo se zabavali. Bilo je prijetno druženje. Sicer pa 8. marec povezujem s kopico izgubljenih moških, ki so po mestu tavali z ovenelim cvetjem. Dobronamerno so ga kupili ženam, potem pa ženski praznik predolgo praznovali s svojimi moškimi kolegi v katerem od lokalov,« šaljivo pripomni. Marijana meni, da smo ženske v naši državi deležne mesta v družbi, ki nam pripada.
»Ko sem študirala na AGRFT, smo bili zelo močna generacija. Žensk je bilo celo več kot moških kolegov. Moških vlog je sicer več kot ženskih, a jaz se kot ženska v gledališču in v drugih igralskih izzivih nikoli nisem počutila zapostavljene. Še zdaj, ko sem starejša, prihajajo ponudbe. Pri nas imajo ženske pravico do izobraževanja, pravico do splava, žal pa je veliko preveč nasilja nad ženskami. A kaj ko te to velikokrat potlačijo zaradi strahu pred ekonomsko odvisnostjo.«
Izvrstna igralka, ki je trenutno vpeta v prav poseben projekt, sicer pravi, da je to njen zadnji, a nismo prepričani, da je to res, zarečenega kruha se namreč poje več kot pečenega. »Gre za prvo slovensko uprizoritev predstave Nemško življenje, ki jo je po besedilu britanskega dramatika Christopherja Hamptona režiral Alen Jelen, meni pa pripada edina vloga Goebbelsove tajnice Brunhilde Pomsel. Predstava je nastala v produkciji Škuc gledališča ter v koprodukciji Pionirskega teatra in Zavoda Kolaž. Prvič in tudi zadnjič v svojem življenju sem se odločila delati monodramo. Temu sem se namreč vedno izogibala. Predstavljala sem si, da mora biti besedilo, ki ga nekdo govori eno uro in več, ponotranjeno in tako njegovo. Le tako uspe in je lahko zanimivo za občinstvo. Ko sem prebrala Nemško življenje, sem vse to v besedilu našla. Mojo odločitev, da sem se spopadla z monodramo, bi pravzaprav imenovala predrznost in ni mi žal. To besedilo se mi zdi sodobno in aktualno. Mi čas Brunhilde Pomsel živimo danes in žal se iz zgodovine nismo ničesar naučili.«
Sicer pa je Marijana razpeta med Ljubljano in Notranjsko, zadnja leta namreč živi v vasi Grahovo ob Cerkniškem jezeru, v rojstni hiši svoje mame. Za intervju smo jo ujeli na prost dan med dvema predstavama. »Imam veliko obveznosti, a prav to me ohranja živo in vitalno. Nisem več mlada in tako kot vsak imam tudi jaz težave, ki jih prinašajo leta, a sem tako vpeta v različne aktivnosti, da nimam časa niti pomisliti na to, da me kaj boli. Kljub temu pa se zavedam, da se bom morala počasi umiriti in prenehati.«
Življenje na Notranjskem ji je všeč, a navsezadnje je vendarle Ljubljančanka, ki gre rada v gledališče, na odprtje razstave ali na kakšno drugo kulturno prireditev. »Kadar sem v Ljubljani, sem pri hčerki in to je zelo dobra rešitev. Upam pa, da mi bodo podaljšali vozniško dovoljenje, saj si z javnim prevozom ne bi mogla pomagati.«