Zvezdnica Trezorja razkrila, kaj ji je obrnilo življenje na glavo
Tina Vrbnjak je prejela nagrado Prešernovega sklada, a priznava, da se na zaslonu še vedno težko gleda. Sama sebi je namreč najstrožja kritičarka.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tina Vrbnjak je v zadnjih letih nanizala vrsto odmevnih gledaliških in televizijskih vlog, letos pa je za svoje delo prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Širše občinstvo jo pozna kot profesorico Klavdijo iz Gospoda profesorja, v novi kriminalni seriji Trezor pa igra Sonjo Kern, varnostnico, mamo samohranilko in žensko s težavno preteklostjo, ki se po ropu znajde v središču policijske preiskave. Zunaj odra in kamer pa Tina ostaja neposredna in kritična do sveta okoli sebe, pogosto pa še najbolj do same sebe.
Igralko Tino Vrbnjak je pri njeni televizijski junakinji Sonji iz serije Trezor pritegnilo predvsem to, kako močno jo zaznamuje preteklost. Poskuša živeti tako, da ne bi naredila nove napake, ob tem pa kot mati samohranilka, ki dela nočne izmene, vsak dan bije boj za svoj obstoj. Ko se znajde sredi preiskave, se odzove povsem drugače, kot bi se Tina. »Jaz bi vse razlagala, jaz bi vse povedala. Sonja pa dobro premisli, kaj bo povedala, saj ve, da se lahko vsaka informacija obrne proti njej,« razlaga igralka. Materinstvo je tudi njej nekatere stvari postavilo v drugačno perspektivo. Prepričana je sicer, da igralcu ni treba imeti enake življenjske izkušnje kot njegov lik, da bi ga lahko razumel, saj je osnova igralstva zanjo empatija. Toda porod, dojenje in materinstvo so bile izkušnje, ki si jih je prej predstavljala drugače. Predvsem pa so ji, kot pravi, obrnile vrednote na glavo.
S partnerjem si delita tudi gledališki svet
Čeprav je že vrsto let vajena kamer in odra, se na zaslonu še vedno težko gleda. Odnos do lastne podobe in igre se pri njej spreminja v valovih. Včasih se nekoliko privadi, drugič jo zmoti že drugačna svetloba ali kakšna malenkost, ki je gledalec verjetno sploh ne opazi. »Sem svoj največji kritik,« poudarja in prizna, da ji prav zato letošnja nagrada Prešernovega sklada pomeni toliko več. Ne dojema je zgolj kot priznanje za odigrane vloge, temveč kot potrditev, da ima to, kar pri svojem delu raziskuje in o čemer se sprašuje, smisel. Tudi kadar ji tema predstave sprva ni posebej blizu, poskuša v njej najti nekaj, kar jo zanima in skozi kar lahko odkrije nov pogled.
Njen partner je koreograf, plesalec in oblikovalec svetlobe. Ker tudi sam dobro pozna gledališki svet, mu Tina marsičesa, povezanega s svojim delom, ne rabi posebej razlagati. Z njim se lahko pogovarja tudi o ustvarjalnih stiskah, saj razume okolje, v katerem dela. Isti poklic pa prinaša praktične izzive. Oba imata večerne vaje, še posebno zahtevno pa postane, kadar sodelujeta pri istem projektu in se približuje premiera. Takrat je treba uskladiti tudi družinsko življenje. O hčerki Tina sicer ne želi veliko govoriti in pri tem jasno varuje njeno zasebnost. Zelo povezana ostaja tudi s starši in sestro. Družina ji je bila vedno pomembna, domače okolje pa je močno vplivalo na človeka, kakršen je postala. Ko razmišlja, kaj so ji starši dali za življenje, najprej omeni samozavest in tudi disciplino. Predvsem pa brezpogojno ljubezen, ki jo vidi kot osnovo zdrave samozavesti.
Včasih obtiči na telefonu
Tina svojih stališč ne pušča le na gledališkem odru. Javno se je izpostavila tudi ob družbenih in političnih vprašanjih. Podprla je pobudo za referendum proti noveli zakona o parlamentarni preiskavi oziroma kampanjo proti tako imenovani politični policiji. Ob tem je poudarila, da si želi, da bi novinarji in uredniki lahko delovali brez političnih pritiskov in da bi živela v demokratični državi.
Izpostavila se je tudi ob dogajanju v Palestini in se udeležila protesta ob odprtju izraelskega veleposlaništva v Ljubljani. Ob tej temi jo posebej prizadenejo razmere, v katerih živijo ljudje, predvsem otroci. Prepričana je, da moramo ljudje opozarjati na krivice tudi takrat, ko se nas osebno ne dotikajo. Sama težko razume držo, da nekaj ni naš problem samo zato, ker se dogaja daleč stran.
Z večjo prepoznavnostjo čuti tudi neko odgovornost. Zaveda se, da njen glas danes doseže več ljudi kot nekoč. Ko je ob eni od javnih izpostavitev dobila celo pohvale za pogum, jo je to prej zaskrbelo kot razveselilo. Zdi se ji namreč skrb zbujajoče, če je za javno izražanje stališča nenadoma potreben pogum.
Ko želi odklop, rada bere, se sprehodi na Rožnik, gre ven ali potuje. Brez olepševanja pa prizna tudi manj idealno različico prostega časa – neskončno brskanje po telefonu. Včasih se ob njem tako izgubi, da po tem, ko ga odloži, niti ne ve več, kaj je nameravala početi. Dobro ve, da jo knjiga ali sprehod umirita drugače in da ji telefon takšnega počitka ne da. Zato razmišlja celo o preprostejšem telefonu, s katerim bi si omejila dostop do aplikacij.
Najraje odkriva nove kraje
Kadar ji čas in finance dopuščajo, rada potuje in spoznava nove kraje in kulture. Privlači jo predvsem tisto, česar še ne pozna, seveda pa ji je pomembno tudi, da se na poti počuti varno. Po fotografijah prijateljice jo je denimo zamikal Portoriko, tudi zaradi tamkajšnje flore in favne. Sicer je velika ljubiteljica poletja in toplote, zato jo praviloma bolj vleče v tople kraje kot v mraz in dež. Posebno doživetje je bil safari v Tanzaniji, kjer je v naravi videla tudi svojo najljubšo žival slona. Še posebej so jo navdušili mladiči. Pri živalih jo nasploh fascinirajo njihovo vedenje, medsebojni odnosi in način, kako delujejo v skupnosti.
Živali imajo posebno mesto tudi v njihovem domu. Večino ptic so sprejeli od ljudi, ki zanje niso več mogli skrbeti. Med njimi je zelenolična konura Dolores, južnoameriška papiga z izrazitim značajem. Je zelo ljubeča in crkljiva, vendar zna ob napačni potezi tudi pošteno ugrizniti. Poleg nje imajo še štiri skobčevke. Tina pred tem ptic ni nikoli imela, danes pa jo vedno znova preseneča, kako inteligentne so in kako močan odnos lahko vzpostavijo s človekom.
E-novice · Estrada
