Urška Centa: Ves čas sem se počutila prestaro
Urška Centa je umetnica, ki z gracioznostjo giba gane. Njena velika strast je flamenko. Študirala ga je na priznanih madridskih akademijah.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Urška, že kot otrok ste bili menda zreli za svoja leta.
Plesati sem začela pri štirih letih. Ples sem že zelo zgodaj instinktivno začutila kot nekaj, v čemer se najbolj najdem. Skozi ples so se mi odpirali novi svetovi, v katerih sem se srečevala s svojimi potenciali. Že od malega sem čutila zelo močno potrebo po nastopanju. Všeč mi je bilo biti v središču pozornosti. Ves čas sem imela tudi občutek, da se moram znajti sama, da moram sama nekaj ustvariti. Zanimivo je, da se med odraščanjem izrazito nisem dobro počutila v ekipnih športih in skupinskih aktivnostih. Učila sem se mečevanja, plesala, obiskovala glasbeno šolo in povsod sem bila nesrečna, ko sem morala biti v skupini.
Danes mi je zelo žal, da sem čutila tako, saj bi mi bilo veliko lažje, če bi se kdaj znala zanesti na soljudi in mi ne bi bilo treba vsega narediti sami.
To, da moram vse storiti sama, je bila mantra mojega otroštva, ki se je nato prenesla tudi na najstništvo in na moja dvajseta leta.
Hočete reči, da ste se osvobodili te mantre?
Hvala bogu v mojih tridesetih počasi odpada. Med vrstniki sem se tudi večinoma počutila stara. Ves čas sem se počutila prestaro za svojo okolico.
Zanimale so me drugačne stvari kot vrstnike, na primer klasična in ljudska glasba, ljudske tradicije.
Veliko časa sem preživela ob poslušanju indijske klasične glasbe, vase sta me posrkala romski svet in glasba južnega Balkana. Z raziskovanjem balkanske glasbe in estetike sem prišla do flamenka. Zgodilo se je popolnoma nenačrtovano. Flamenko me je zelo neracionalno potegnil vase.
Flamenko ste študirali v Španiji. Vam je morda zato tudi mentaliteta Špancev bliže?
Španci so drugačni. Z njimi se ne identificiram v smislu, da imam špansko dušo, kot to pogosto slišim od drugih ljudi. Ne, sem Slovenka. Zelo močno čutim svoje korenine. Ugotavljam tudi, da z vsemi svojimi izkušnjami življenja v Španiji in dela v tujini vsi skupaj postajamo prebivalci sveta. Nase plastimo tiste dele posameznih kultur, ki so nam všeč in s katerimi se lahko poistovetimo. V tem kontekstu tudi Slovencev ne bi označila kot na splošno bolj zaprtih in zadržanih ljudi. Opažam, da nam je včasih res težje navezati kak pristen stik in se morda nekoliko težje sprostimo v primerjavi s Španci. Pri nas je v primerjavi s Španijo tudi manj prisotna živa kultura glasbe in plesa.
Zadnja leta ste delali tudi v Mehiki.
Tako je, to je popolnoma drug svet. Tam je kritična masa tako velika, da so gledališča nabito polna. Moj prvi koncert z bendom Sentido project je bil v eni najzanimivejših dvoran v Mehiki, v Guadalajari, ki jo je otvoril Faust režiserja Tomaža Pandurja. Priložnost, da tudi sama nastopim v tej dvorani, sem si štela v izjemno čast. Dvorana sprejme več kot tisoč ljudi. Prepričana sem bila, da ne bomo mogli napolniti dvorane, saj smo globalno popolnoma neznano ime. Prvič po več letih sem pred nastopom znova začutila tremo take vrste, ki te hoče ustaviti.
Na koncu se je izkazalo, da je bil to eden najlepših koncertov sploh. Cela dvorana, ki je bila mimogrede polna do zadnjega kotička, je dihala z nami, se odzivala, na koncu so nas nagradili še s stoječimi ovacijami. Že sama misel, da nekaj, kar se je začelo kot projekt iz strasti, doseže toliko ljudi, je bila izjemna. Zelo rada se vračam v Mehiko, ker se občinstvo tam odziva precej drugače.
Evropejci si to deželo napačno predstavljamo, kot da je Mehika tam nekje sredi ničesar, o njej imamo popačene, ameriške predstave. V resnici je to ogromna država z izredno bogato kulturo.
Predvsem pa z zelo zanimivimi ljudmi, ki so zelo izobraženi. Mi smo v določenih pogledih precej manj napredni od njih. Intelektualne razsežnosti tistih, ki tam prihajajo v gledališče, so osupljive. Gre za publiko, pri kateri se sama počutim nagrajeno. Priznam, da v Sloveniji včasih težko najdem občutek vrednosti svojega umetniškega dela.
Ste zelo lepa ženska. Kaj je za vas definicija ženske lepote?
Kaj naj rečem … Čutim jo bolj kot neko notranjo vibracijo. To je tisto, kar me pritegne. Pritegne me moč, ki izžareva iz oči. Estetske preference pa so po mojem mnenju stvar posameznika. Zdi se mi, da karizma naredi človeka najlepšega.
Bi rekli, da smo ustvarjalci svojih življenj? Ali so naša življenja morda bolj odvisna od tega, ali smo rojeni pod t. i. srečno zvezdo?
Prepričana sem, da smo samo mi tisti, ki usmerjamo svoje življenje. Misel, da je pot, po kateri hodimo, nekaj popolnoma zunaj naše moči ali samo posledica usode, se mi ne zdi resnična. Naj poudarim, da pri tem nimam v mislih raznih skrajnih stvari, kot sta na primer smrt ali bolezen. Govorim o usmerjanju naših korakov in sprejemanju odločitev zase. Če imamo pravo distanco do stvari, ne moremo pasti v zanko, ki nam jo da občutek, da nas življenje kar nekam nese in da na to nimamo vpliva. To govorim predvsem iz lastne izkušnje, tudi sama sem v preteklosti namreč bila tam.
Zelo odkrito razmišljanje, nam lahko o tej izkušnji, ki najbrž mnogim ni tuja, poveste kaj več?
Imela sem občutek, da se trudim in trudim, pa se nič ne zgodi, na koncu pa se je izkazalo, da je bil ključen uvid, stanje moje zavesti, da se je neka stvar razvila. Če sem slikovita, sem se v svoji nemoči kdaj razveselila že najmanjšega otočka, ki bi pomenil rešitev ...
Celoten navdihujoč pogovor preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Preberite še
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
