Šimen Zupančič

Katere skupine pa, če odmislimo ta politični diskurz, v resnici najpogosteje srečamo v zaporih?

Razvrščanje obsojenih po določenih »privlačnih« skupinah ni dovoljeno, tako da je ocena le splošna. Ustvarjamo jo lahko na podlagi črne kronike, ki prinaša sojenja različnim osebam. Obrobje je zagotovo dobro zastopano, ne manjka pa tudi uglednih čistokrvnih Slovencev. V nekem nedavnem intervjuju sem zapisal, da je samo nekaj takih gospodarstvenikov naredilo več finančne škode kot vsi Romi skupaj v samostojni Sloveniji.

Tudi v svoji knjigi Nasilje pod masko pišete, da nasilja ne izvajajo le tisti na ulici, ampak se rutinsko in tiho dogaja v institucijah, v šolah, bolnišnicah, na delovnih mestih. Zdi se, da smo kot družba pretirano osredotočeni na ulični kriminal, medtem ko prefinjeno, psihično nasilje vplivnih posameznikov prepogosto spregledamo oziroma toleriramo.

Najbrž je več razlogov za tak položaj. Ulični kriminal je od nas oddaljen in nikakor nismo vpleteni vanj, razen izjemoma. Kar se dogaja na delovnih mestih, pa je pogosto del tudi našega doživljanja. Če smo žrtve, je vprašanje strahu, preračunljivosti, podpore kolektiva (ki ni samoumevna), pa še česa. Prav tako smo lahko tudi storilci in nam tak položaj ustreza. Ni izključeno, da smo oboje – v odnosu navzgor žrtve, navzdol pa storilci, kar je klasična slika socialnega biciklista.

Šimen Zupančič

Bi rekli, da je v današnji družbi teh socialnih biciklistov vse več?

Pravzaprav ne vem, ali jih je več kot včasih. Tudi ne vem, ali obstaja kakšen instrument, s katerim bi merili tak pojav. Prav gotovo pa ga ni manjkalo ne v preteklosti ne zdaj. Morda splošne družbene razmere, zlasti neoliberalna klima, ki prevladuje zdaj, pripomore k temu prenosu nasilja. Od posameznika namreč zahtevamo vse večjo storilnost, ta pa bo enake pritiske prenesel na nižje, ki so mu podrejeni, saj bo le tako rešil svoj položaj pred onimi, ki z vrha pritiskajo nanj. Pritiski pa niso nujno samo produkcijske narave. Strankarska disciplina ponekod zahteva enoumje od vrha do zadnjega člana.

Ob nedavnih primerih vrstniškega nasilja v šolah in tragedijah v tujini ste izjavili, da se te stvari ne zgodijo čez noč. Kako gledate na to genezo mladostniškega nasilja?

Mislim, da smo v slabih časih, katerih temeljna značilnost je neoliberalni kapitalizem. Ta izčrpa vsakega posameznika, za uteho pa nam ostane digitalna zasvojenost. Vedno pa poudarjam, da smo ta svet, v katerega rojevamo otroke, ustvarili odrasli. Če hočemo kaj spremeniti, je to naša odgovornost in smo to najprej mi.

Ob vsakem odmevnem primeru nasilja mladoletnikov se v javnosti takoj pojavijo zahteve, naj se kazenska odgovornost starostno zniža. Tovrstne predloge odločno zavračate kot povsem nesmiselne.

Bistvo se mi zdi povzeto že v prejšnjem odgovoru. Naj dodam morda še to, da nimamo predstave, kako nizko je smiselno spuščati mejo, če jo postavljamo glede na posameznikovo sposobnost razumeti različna dejanja in okoliščine. Če šestletni otroci postavljajo rekorde pri sestavljanju Rubikove kocke in ob tem obvladajo še vrsto digitalnih spretnosti, bi morali prevzeti tudi kazensko odgovornost?

Šimen Zupančič

Pred kratkim ste na mirovnem shodu opozorili, da ubijanje nedolžnih postaja rutina pred očmi vse manj občutljive javnosti. Od kod ta naša kolektivna brezbrižnost do trpljenja?

Mislim, da neobčutljivost narašča s fizično oddaljenostjo od grozot. Nemajhen del ljudi pa nasilje privlači in ga podpirajo. Če bi prišlo bliže, bi bili del njega ob domnevi, da bodo zmagovalci. Del ljudi pa se tudi aktivno vključi v ubijanje tako, da gredo po svetu v žarišča spopadov. Najhuje se mi zdi, ko določene stranke, znane po podpori nasilju, tudi genocidu, skrbijo za svoj podmladek, ki deli iste vrednote. Zato je kultura nenasilja najpomembnejša naloga današnjega časa, kjer moramo biti njeni zagovorniki najmočnejši del družbe z jasnim vplivom na mlade.

Kritiki so vas v preteklosti pogosto posmehljivo označili za naivnega humanista, češ da ste premehki do tistih, ki prestopijo zakon. Sami ste jim odvrnili, da ste raje naivni humanist kot pa hud represivec. Danes pa se zdi, da največji aplavz doživijo prav tisti, ki se javno zavzemajo za več represije in izključevanja.

Ponavljam večkrat izrečeno, da je najmočnejše povezovalno čustvo sovraštvo, ne ljubezen. Ni prelomnega trenutka, so le številni manjši, a zanesljivi koraki v to smer. Začelo se je kar v slovenskem parlamentu s sovraštvom do žensk, ki smo jim pregledovali mednožja, z izbrisanimi, ki smo jih vabili na ples z mitraljezom, z geji, muslimani, migranti, tujci na splošno, tako da »sovražnikov« ne zmanjka. Do danes se jih je nabralo dovolj za izbruhe nasilja, ker se zdravi del družbe ni uprl ne prvi zlorabi ne naslednjim.

Slovenija

Renata Salecl: Mafija in politične oblasti so bile vedno zelo prepletene

Pravite, da ste po duši umetnik, v pisarni imate pianino, fotografirate, pišete zelo brane humoreske in kolumne. Nekoč ste celo dejali, da bi bili glasbenik, če ne bi profesionalno pristali v zaporu. Kako ta vaša svobodna, umetniška narava sobiva s togim sistemom, ki ga proučujete?

Najbrž tako, da omogoča preživetje ob številnih razočaranjih, bojih, čeprav tudi manjših uspehih. Poleg tega ne proučujem samo zaporov, v resnici vse manj. Druga področja dokazuje nekaj knjižic strokovne narave, kjer ni zaporov. Posebno olajšanje pa so iskreno avtobiografski zapisi, od Fanči s psihiatrije do Brodoloma. Od strokovnih tem sem se pred nekaj leti lotil raziskovanja naše navezanosti na psihopatske osebnosti. Primere sem zbral v uvodnem poglavju knjige »Ljubiti morilca«. Ta naslov na žalost oriše dejansko čustveno navezanost na resnične morilce. Razlogi so večinoma težko razumljivi, primeri so zelo različni, pojav pa je pogostejši, kot bi si radi priznali. Naj samo ponovim večkrat povedano – Fritzl je dobil v zapor 200 podpisanih ljubezenskih pisem žensk, ki so bile pripravljene zanj dati dušo in telo ...

Celoten intervju je objavljen v številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.