Šimen Zupančič

Niste le izjemna umetnica, ampak ste bili vedno tudi družbeno kritični. Vedno ste povedali svoje mnenje, tudi če vam je škodilo, kako to?

To se mi zdi normalno. V tem poklicu imaš možnost spregovoriti za javnost večkrat kot kdo drug, pa čeprav je to genialen inženir. Ta dostop do javnosti prinaša tudi odgovornost. Ko začutim krivico, ne morem biti tiho.

Ko je Slovenija dobila prvo vlado, v kateri so bili sami moški, so me povabili v žensko vlado v senci. Pa tudi sicer sem se vedno oglašala ob pomembnih zadevah. Marsikaj sem morala zaradi tega požreti, ampak me to ni ustavilo. Pozneje sem bila predana delu Unicefove ambasadorke. Film in teater sta fantazija, to, kar sem videla kot ambasadorka po svetu, pa je kruta realnost.

Ko gledam monografijo, ki jo je o mojem delu napisala Majda Širca in za katero nisem niti s prstom mignila (nasmešek), se kar čudim, kako sem vse to stlačila v to kratko življenje – od igranja, gradnje hiše in skrbi za otroka. Spat sem hodila ob treh zjutraj, zdaj grem včasih šele ob pol šestih, pa še zmeraj zmanjkuje časa. (nasmešek) Dan bi moral biti dvakrat daljši, kajne?

Tomaž Primožič/FPA

Ali kaj obžalujete?

Obžalujem samo, da sem imela samo enega otroka.

Pa ne toliko zaradi sebe kot zaradi hčerke, da ne bi bila sama. Me s sestrami smo tri, in to je res pravo bogastvo, da imaš tako vez še s kom … Seveda je bilo materinstvo in delo težko usklajevati. V Šeligovi Svadbi sem bila že noseča, po porodu sem šla hitro nazaj delat. Takrat ni bilo porodniške celo leto, ampak samo dva meseca. Imela sem srečo, da je lahko moja mama pazila na otroka. Čeprav sem vedela, da je za hčer dobro poskrbljeno, sem vedno imela slab občutek: če sem bila v teatru, me je skrbelo, da sem premalo z otrokom, če sem bila doma, pa da premalo delam …

Film in TV

Bronja Žakelj: O težkem pravilu ob smrti mame

Kako pa zdaj prenašate zdravstvene težave?

Zdaj mi gre že vse na živce, saj moje težave trajajo že dve leti in pol. Ves čas imam zdravnike, tako da se je moje življenje zelo spremenilo. Tudi po upokojitvi sem bila še polno zaposlena, dokler nisem pristala v bolnišnici. Ne pogrešam slave, pogrešam pa sodelavce, skupno ustvarjanje, druženje in razmišljanja, skupni trud, skupne sreče ali nesreče … 

Celoten intervju preberite v številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.