V davnih časih sem bil hudo razočaran, kadar na praktično edini radijski postaji, ki smo jo poslušali, v nedeljo ni bilo jutranje pravljice ("ta dolge"), ampak je bil na sporedu Veseli tobogan.  

Čeprav sem imel rad otroške pesmice, nisem prav rad poslušal mučenja melodij in ritmov nekaterih mladih grlc, me je pa s svojimi šaljivimi vložki zabaval humorist Toni Gašperšič. Sem bil pač otrok. To je bil predživžavovski, torej skorajda predtelevizijski čas ... S televizijo so prišli novi formati in nov objekt pozornosti. Pa tudi zrasel sem nekoliko. Do iskanja slovenskih talentov se, razen z nekaj poskusi formiranja glasbenih skupin, kot je bila Bepop, s tem nisem pretirano ukvarjal. Morda le toliko, da sem sčasoma razvil poseben odnos do ljudi, ki so imeli potencial (ali talent, če hočete), in sem - tudi z očmi novinarja pri reviji, ki jo držite v rokah in ljubeče prebirate vsak teden - spremljal njihove vzpone ter tudi kak padec. Prav tako sem razvil poseben odnos do ljudi, ki nimajo talenta, imajo pa neskončno željo po pozornosti, pomanjkanje samokritike, njihova edina opažena kvaliteta pa je - popolna imunost na kritiko.

 

Pri nas smo talente odkrivali v številnih televizijskih oddajah, V NLP-ju se je v petih minutah slave "rodil" Jure Godler, po iskanju pevskih talentov pri Mariu je postalo prepoznavnih kar nekaj pevcev - med njimi Omar Naber in Anžej Dežan, v Hribarju nastopajo še neuveljavljene pevke ... Na Pop TV-ju so se letos iskanja lotili licenčno. Po predpisani formuli, ki ne (do)pušča veliko naključij. Dopušča pa, da bo na površje vzniknil kdo, ki mu bo nastop - morda niti ne zmaga - življenje popolnoma spremenil. In to ne le za "pet minut". Slovenija ima talent je šov, ki bo v Sloveniji pomagal do (boljše) prepoznavnosti marsikomu, bodo pa ti - s svojim delom - morali dokazati, da si resnično zaslužijo pozornost javnosti in medijev.

 

Verjamem v dobronamernost projekta, ki so se ga - z vso profesionalnostjo - lotili na naši največji komercialni televiziji, zato namerno spregledam ceno za vsak glas, ki ga dajo gledalci svojemu favoritu. Prepričan sem namreč, da cena ni bila nastavljena tako visoko le zaradi komercialnosti projekta, pač pa tudi zato, da bi otežili delo organiziranim glasovalcem. Sem naiven? Morda. Do velikega finala nas loči še mesec dni in do takrat bomo videli še - kar slutim - marsikaj. Kot je rekel eden od mojih kolegov: "Komu se bomo pa zdaj smejali, ko znajo vsi peti?"

Saj veste, za televizijski šov je potrebna drama, napetost, solze, jeza, smeh, katarza ... in zgodbe, ki vas bodo - kljub dolžini in pravilno zapetim tonom - držale pred televizorji in vas celo premamile, da boste glasovali.