arhiv Sveta24

Zadnje pol leta so poslušalci Vala 202 pogrešali enega od prepoznavnih glasov: Mateja Praprotnika. Voditelj in novinar je namreč odšel na Stanfordsko univerzo, kjer se je udeležil izobraževalnega programa o inovacijskem novinarstvu. Matej je navdušen nad novimi tehnologijami, zanima ga predvsem, kako vplivajo na medije in njihove uporabnike ter kako jih izkoristiti v novinarstvu.

 

Kaj je pravzaprav inovacijsko novinarstvo?

To je novinarstvo, ki pokriva nove tehnologije in inovacije, odpira debato o njihovem pomenu v družbi in razlaga vpliv inovacij na naše vsakdanje življenje. Dejansko je tako, da se inovacije tičejo življenj vseh nas, ne glede na to, ali nas tema zanima ali ne. Po definiciji inovacijskega novinarstva, kot jo zagovarja Stanfordska šola, je to celostno novinarstvo, ki v zgodbo vključuje ekonomski, tehnološki in družbeni vidik. To je izrazito – zdaj govorim že kot moji profesorji (smeh) – horizontalno novinarstvo: v eno zgodbo vključiš več vidikov. To je dobro novinarstvo.

 

Kako je potekalo vaše izobraževanje na Stanfordu?

Imeli smo predavanja in delavnice. Ni naključje, da ta program izvajajo na Stanfordu, ker je Silicijeva dolina edinstven prostor na svetu – tu so številna podjetja, ki spreminjajo našo prihodnost, npr. Google, Apple, Facebook. Samo ta tri podjetja markantno vplivajo na naša življenja, zato bi bilo čudno, da me kot novinarja ne bi zanimala. Znana je tudi po dobrem sodelovanju med državo, industrijo in univerzami. To je res odličen inovacijski ekosistem, v katerega so vključili še novinarje, ki so nekakšni katalizatorji javne razprave o vplivu inovacij.

 

Delali ste tudi na radiu KQED, ki je nacionalni medij.

Imel sem srečo, da sem delal v precej podobnem okolju, torej javni radioteleviziji. KQED je tudi ena bolj prepoznavnih, zaupanja vrednih novinarskih organizacij v Kaliforniji. Tam dela vrsta odličnih novinarjev, od katerih sem se lahko učil. Način dela je podoben kot na Radiu Slovenija.

 

Katere pa so razlike?
Predvsem je ameriški medijski sistem bolj na prepihu in veliko bolj razmišljajo o prihodnosti medijev. Zaradi tega so se novinarji seznaniti z novimi tehnologijami, ki jih enostavno morajo obvladati. Morda je tudi več tekmovalnosti, a po drugi strani tudi timskega dela.

 

Se vam zdi, da bi morali tudi pri nas več razmišljati o prihodnosti?
Seveda. Ni razloga, da ne bi bili v stiku s tehnologijami, ki so uporabne v medijih. V San Francisco sem šel kot »radijski novinar«, vrnil pa sem se zgolj »novinar«. Radio ni moj edini medij, zakaj bi se omejeval samo nanj? V ZDA me je navdušil nenehen stik novinarjev s tehnologi in programerji. Udeležil sem se več delavnic, kjer smo novinarji sedeli skupaj s programerji in razvijali iPad aplikacije. Računamo namreč, da se bodo vsebine v prihodnosti spremljale z drugačnimi napravami, ki imajo vsaka svoje značilnosti. Te naprave so zelo osebne, novica na dotik, to ne pomeni, da preneseš internet na iPad, ampak potrebuješ še dodano vrednost. Tega, da bi novinarji in programerji razmišljali skupaj, pri nas še nisem zasledil.

 

 

Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 35, izid 1. september 2010).