Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Še enkrat več namreč nimamo odgovora na vprašanje, kaj mora biti prej, kura ali jajce. V tem primeru, tehnologija ali vsebina. Lahko pa smo še natančnejši. Tudi najboljši televizor vsebine prikaže približno podobno dobro kot nekoliko slabši, ki ga ne krasi nobeden od omenjenih izrazov, vendar od njegove tehnološke superiornosti v praksi nimamo nič, če ni primernih vsebin.

Vendar ali pa ravno zaradi tega to izdelovalcev ne moti. Letošnji modeli televizorjev, predstavila so jih namreč že vsa pomembnejša podjetja, skoraj vsi tangirajo k ločljivosti 4K. Razen dimenzijsko najmanjših in cenovno najobčutljivejših. A tudi v to kategorijo bi tolikšna ločljivost prišla, ako se ne bi vmešala fizika. Več točk po zaslonu pomeni, da so te fizično manjše, in izdelati res majhne je obratno sorazmerno ceni zaslona. In ker bi ga, da bi imeli od visoke ločljivosti sploh kakšno korist, morali gledati hudo od blizu, vse skupaj nima pravega smisla. Večji televizorji pa takšnih omejitev nimajo, zato je razumljivo, da se polna HD-ločljivost iz njih umika na račun 4K.

Vse hitreje pa se umika 3D. Še nedolgo tega so izdelovalci gojili veliko upanja za tridimenzionalne vsebine. Pravzaprav smo imeli enak problem kure in jajca, kot ga imamo sedaj. Tehnologija je bila, vsebin pa ni bilo, in namesto da bi se izpolnilo, kar so napovedovali, večina vsebin in programov v treh dimenzijah, se je pripetilo nasprotno. Vedno manj je (bo) televizorjev, ki bodo 3D sploh še omogočali. Da bi se podobno pripetilo tehnologiji 4K, je manj verjetno zaradi že zapisanega razloga. Nič ne de, da je ločljivost visoka, ko gledamo vsebine nižje ločljivosti, je pravzaprav vseeno, kakšna je, motilo bi nas le, če bi bila vsebina višje ločljivosti od tiste, ki jo podpira televizor. Prav tako 4K ni tehnologija, ki bi bila dodana televizorju, kar 3D je, temveč gre za evolucijo razvoja zaslonov, do katere je morebiti, iz takšnih ali drugačnih razlogov, prehitro prišlo.

Tozadevno podobno je s HDR. Razvoj sijalk za zaslonom je pripeljal do večje svetilnosti, zaslonov pa do točke, ko so ti sposobni prikazati boljšo črno piko kot nekaj let nazaj. V večini primerov, a ne vedno, pa sta tudi kakovost črne pike in večje število prikazanih barv, ki so tudi bolj pravilne, prav tako povezana z načinom delovanja, tehnologijo ter postavitvijo prej omenjenih sijalk. A da ne bi preveč dolgočasili. HDR je enostavno razumeti. Več podrobnosti v sliki, ker so hkrati vidne podrobnosti tako v temnejših kot v svetlejših delih slike. Da pa je mogoče, mora imeti zaslon večjo svetilnost in biti sposoben prikazati višje kontrastno razmerje. Je pa razumljiv vsaj cilj in to tezo boste vse pogosteje slišali. Želijo, da pogled na zaslon televizorja omogoča enako kakovostno vizualno izkušnjo kot pogled skozi okno. Vprašanje pa je, ali si to želimo in ali je to smisel televizorja.

O 4K pišemo že več let, o HDR pa vsaj leto in pol, torej je bolj kot ne jasno, da so letošnji modeli televizorjev izboljšani lanski modeli, hkrati pa jih je več, ki podpirajo eno od tehnik ali obe. Izboljšanje pa se kaže v algoritmih za prilagajanje vsebin, ki v osnovi niso posnete v teh dveh tehnikah. Do neke mere celo delujejo, vendar niso vsemogočni. Če podrobnost v temnem ali svetlem delu ni »posneta«, je noben algoritem ne more pričarati, hkrati pa v želji po poudarjanju ločljivosti 4K in HDR dostikrat pretiravajo, rezultat pa je izumetničena slika, pri kateri bi težko govorili o izboljšani kakovosti prikaza na zaslonu.